Page 39 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 39
Pred Turki in papežniki nas brani, Gospod!
za fuzijo različnih islamskih in krščanskih vojska, ki so bile iz tega ali
onega razloga zainteresirane za poraz katoliških oblastnikov v Sred-
nji Evropi in so se bile zato voljne združiti ter se skupaj bojevati pod
sultanovimi oz. muslimanskimi banderi. Slednje je tudi osnovni ton
zgodbe o Sulejmanovi krščanski desni roki na Ogrskem, Grittiju, oz.
»dveh verah, eni banderi«.25
Osvojitev mesta ob lepi, modri Donavi bi bila za turški imperij iz-
jemnega pomena, saj bi sultanu po bitki pri Mohaču, ki je za turško
ekspanzijo odprla Ogrsko, enako kazalo tudi zastran prodra naprej v
Srednjo Evropo in nemške dežele. Da je vojni zastavek glede Turkov
tokrat simbolično in vojaško komaj predstavljivo velik, je bilo popol-
noma jasno tudi vojščakom, ki so se pripravljali, da Dunaj obranijo
pred »strahovitim tiranom in dednim sovražnikom krščanske vere,
turškim cesarjem Sultanom Sulejmanom«:26 Peter Stern, ki je kot »la-
tinski vojni poročevalec Njegovega kraljevskega veličanstva« o oble-
ganju prestolnega mesta srednjeevropskih Habsburžanov spisal knji-
go z naslovom Belegerung der Statt Wienn (1529), je Dunaj označil kar
kot »vrata in ključ vseh nemških dežel in tudi vsega krščanstva«.27
V obrambi Dunaja, ki ji je poveljeval Nikolaj Salm, se je številčno
premočnim napadalcem zoperstavljalo le 16.000 branilcev s 70 topo-
vi, med vojščaki pa so bili tudi kranjski deželani in plemiči, med nji-
mi Melhior in Krištof Lamberg, Nikolaj Thurn, Trojan Turjaški in
tudi proslavljeni Ferdinandov general Ivan Kacijanar.28 Glavni turški
napad, ki je sledil sistematičnim podkopom in pripravam na podmi-
niranje mestnega obzidja s smodnikom, je 14. oktobra 1529 spodletel,
obramba je zdržala in ker se je tudi turška armada začela spoprijemati s
sovražnikom, ki je bil precej bolj nevaren od orožja dunajskih branitel-
jev, predvsem pa neviden – z boleznimi –, je Sulejman prekinil obleganje
in se z armado v hitrem pohodnem tempu, v slabem vremenu in ne brez
resnih težav ter izgub moštva in opreme vrnil domov.29 Cesarsko stol-
no mesto je bilo tako zaenkrat izven neposredne nevarnosti, so pa veli-
ko škodo utrpele Zgornja in Spodnja Avstrija, Štajerska in Ogrska. Su-
lejmanove čete, »morilski in požigalski Turki«, zlasti akindžije, nam-
reč že med obleganjem Dunaja svojega bojnega delovanja niso omeji-
le samo na stolno mesto Habsburžanov, temveč so ob Donavi prodr-
25 I. Almond, n. d., 153.
26 P. Stern, n. d., 6.
27 P. Stern, n. d., 3.
28 P. Stern, n. d., 30–31.
29 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1912, 566–568.
za fuzijo različnih islamskih in krščanskih vojska, ki so bile iz tega ali
onega razloga zainteresirane za poraz katoliških oblastnikov v Sred-
nji Evropi in so se bile zato voljne združiti ter se skupaj bojevati pod
sultanovimi oz. muslimanskimi banderi. Slednje je tudi osnovni ton
zgodbe o Sulejmanovi krščanski desni roki na Ogrskem, Grittiju, oz.
»dveh verah, eni banderi«.25
Osvojitev mesta ob lepi, modri Donavi bi bila za turški imperij iz-
jemnega pomena, saj bi sultanu po bitki pri Mohaču, ki je za turško
ekspanzijo odprla Ogrsko, enako kazalo tudi zastran prodra naprej v
Srednjo Evropo in nemške dežele. Da je vojni zastavek glede Turkov
tokrat simbolično in vojaško komaj predstavljivo velik, je bilo popol-
noma jasno tudi vojščakom, ki so se pripravljali, da Dunaj obranijo
pred »strahovitim tiranom in dednim sovražnikom krščanske vere,
turškim cesarjem Sultanom Sulejmanom«:26 Peter Stern, ki je kot »la-
tinski vojni poročevalec Njegovega kraljevskega veličanstva« o oble-
ganju prestolnega mesta srednjeevropskih Habsburžanov spisal knji-
go z naslovom Belegerung der Statt Wienn (1529), je Dunaj označil kar
kot »vrata in ključ vseh nemških dežel in tudi vsega krščanstva«.27
V obrambi Dunaja, ki ji je poveljeval Nikolaj Salm, se je številčno
premočnim napadalcem zoperstavljalo le 16.000 branilcev s 70 topo-
vi, med vojščaki pa so bili tudi kranjski deželani in plemiči, med nji-
mi Melhior in Krištof Lamberg, Nikolaj Thurn, Trojan Turjaški in
tudi proslavljeni Ferdinandov general Ivan Kacijanar.28 Glavni turški
napad, ki je sledil sistematičnim podkopom in pripravam na podmi-
niranje mestnega obzidja s smodnikom, je 14. oktobra 1529 spodletel,
obramba je zdržala in ker se je tudi turška armada začela spoprijemati s
sovražnikom, ki je bil precej bolj nevaren od orožja dunajskih branitel-
jev, predvsem pa neviden – z boleznimi –, je Sulejman prekinil obleganje
in se z armado v hitrem pohodnem tempu, v slabem vremenu in ne brez
resnih težav ter izgub moštva in opreme vrnil domov.29 Cesarsko stol-
no mesto je bilo tako zaenkrat izven neposredne nevarnosti, so pa veli-
ko škodo utrpele Zgornja in Spodnja Avstrija, Štajerska in Ogrska. Su-
lejmanove čete, »morilski in požigalski Turki«, zlasti akindžije, nam-
reč že med obleganjem Dunaja svojega bojnega delovanja niso omeji-
le samo na stolno mesto Habsburžanov, temveč so ob Donavi prodr-
25 I. Almond, n. d., 153.
26 P. Stern, n. d., 6.
27 P. Stern, n. d., 3.
28 P. Stern, n. d., 30–31.
29 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1912, 566–568.
