Page 241 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 241
zetek
Šestnajsto stoletje se z izjemo Erazma Rotterdamskega, ki je veljal za
lux mundi tedanje družbe, in še nekaterih posameznikov po veči-
ni ni označevalo s prilastkom nebojevitega sporazumevanja. Kajti bilo
je dedič mentalitet, razmer in razmerij srednjega veka, katerih srž so
bile statičnost, nespremenljivost in tako tudi precejšnja naprilagodlji-
vost na kakršnekoli spremembe. Po drugi strani pa je protagoniste sto-
letja obeh velikih verskih reformacij – protestantske in katoliške – po-
ganjala v tek povsem novoveška želja po individualni samouveljavitvi, ta
pa se je v prvih stoletjih učinkovanja v renesančni societas kazala pred-
vsem kot »stanje boja vseh proti vsem«, kakor se je o družbi preteklih
stoletij v svojem Leviathanu 1651. izrazil učeni podanik angleške kro-
ne Thomas Hobbes. Ta odločna nedialoškost in scela zavzeto vztrajan-
je pri dokončnem (prav) se razkriva v znamenitem velelniku Revoco, ki
ga je wittenberški doktor slišal 1518., ko je prišel pred kardinala Caje-
tana na »disput« o perečih vprašanjih vere in družbe. Toda zaznati ga
je tudi v Luthrovi jedki ironiji in v invektivah, s katerimi je obsipal svo-
je nasprotnike – najprej predvsem učenega katoliškega teologa Johanna
Maierja Ecka, toda tudi avtoritete svetega očeta se ni kaj dosti ženiral.
Sorodna mentaliteta tudi »ustanovitvenim očetom« slovenske-
ga slovstva ni bila tuja, zlasti podjetnemu tajniku deželnih stanov Ma-
tiji Klombnerju ne, vendar se zdi, da je v »cerkvi slovenskega jezika«
vsaj v prvem poldrugem desetletju njenega obstoja za razliko od vsee-
vropske odloč(e)nosti in izključujočnosti nekoliko prevladala eklektič-
na, združujoča odprtost (do različnih smeri reformacijskega gibanja ali
vsaj njihovih tekstov ali delov le-teh) – vsaj do flacijanstva, toda tudi do
Šestnajsto stoletje se z izjemo Erazma Rotterdamskega, ki je veljal za
lux mundi tedanje družbe, in še nekaterih posameznikov po veči-
ni ni označevalo s prilastkom nebojevitega sporazumevanja. Kajti bilo
je dedič mentalitet, razmer in razmerij srednjega veka, katerih srž so
bile statičnost, nespremenljivost in tako tudi precejšnja naprilagodlji-
vost na kakršnekoli spremembe. Po drugi strani pa je protagoniste sto-
letja obeh velikih verskih reformacij – protestantske in katoliške – po-
ganjala v tek povsem novoveška želja po individualni samouveljavitvi, ta
pa se je v prvih stoletjih učinkovanja v renesančni societas kazala pred-
vsem kot »stanje boja vseh proti vsem«, kakor se je o družbi preteklih
stoletij v svojem Leviathanu 1651. izrazil učeni podanik angleške kro-
ne Thomas Hobbes. Ta odločna nedialoškost in scela zavzeto vztrajan-
je pri dokončnem (prav) se razkriva v znamenitem velelniku Revoco, ki
ga je wittenberški doktor slišal 1518., ko je prišel pred kardinala Caje-
tana na »disput« o perečih vprašanjih vere in družbe. Toda zaznati ga
je tudi v Luthrovi jedki ironiji in v invektivah, s katerimi je obsipal svo-
je nasprotnike – najprej predvsem učenega katoliškega teologa Johanna
Maierja Ecka, toda tudi avtoritete svetega očeta se ni kaj dosti ženiral.
Sorodna mentaliteta tudi »ustanovitvenim očetom« slovenske-
ga slovstva ni bila tuja, zlasti podjetnemu tajniku deželnih stanov Ma-
tiji Klombnerju ne, vendar se zdi, da je v »cerkvi slovenskega jezika«
vsaj v prvem poldrugem desetletju njenega obstoja za razliko od vsee-
vropske odloč(e)nosti in izključujočnosti nekoliko prevladala eklektič-
na, združujoča odprtost (do različnih smeri reformacijskega gibanja ali
vsaj njihovih tekstov ali delov le-teh) – vsaj do flacijanstva, toda tudi do
