Page 244 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 244
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
Vse te okoliščine so vplivale na recepcijo različnih protestantskih smeri
pri Trubarju, pri čemer je vsaj zastran schwenckfeldijanstva in anabap-
tističnih besedil opaziti dvojnost Trubarjevega ravnanja: 1) V simbolič-
nih knjigah, kjer je bila ključnega pomena stalnost in (do)končnost bese-
dilne artikulacije nauka, ter v zasebnih pismih, koder prihaja do izraza
Trubarjevo osebno mišljenje zastran tega, je na ravni dogmatike opazi-
ti Trubarjevo filipistično pravovernost in odločno odklonilen odnos do
gibanja Kasparja von Schwenckfelda in predvsem do anabaptistov. Tru-
bar npr. svojega pomočnika na fari v Kemptenu, ki po več opominih kar
ni hotel opustiti schwenckfeldijanskih spiritualističnih nazorov, imenu-
je »majhnega možaka s trdo schwenckfeldijansko butico«, ki da mu bo
treba zavoljo nepravovernosti odpovedati službo. 2) Po drugi strani pa se
že v pismih, še zlasti pa v praktični poustvarjalni recepciji schwenckfel-
dijanskih in anabaptističnih tekstov (prevajanje) kaže pragmatični po-
gled našega reformatorja in mestoma celo neke vrste verska strpnost, ki
v 16. stoletju v vprašanjih vere ne le, da ni bila običajna, ni bila niti za-
želena. Tako je npr. samo v pesmaricah, ki so Trubarjevo delo ali kjer je
najti objavljene pesmi našega reformatorja, natisnjenih tudi nekaj bese-
dil, ki jih ob Trubarjevi brezkompromisni filipistični drži tam bržda ne
bi bilo moč brati. V Enih duhovnih peisnih (1563) je najti npr. pesem ti-
rolskega prekrščevalca Georga Grünwalda, toda tudi verze prve prote-
stantske pesnice Elisabeth Creutziger in celo M. Johanna Agricole, ene-
ga prvih Luthrovih podpornikov; in Trubar v zvezi z Enimi duhovnimi
peisnimi ni negodoval nad objavo poslovenitev omenjenih verzifikacij,
temveč nad nespretnim verzificiranjem, nad invektivo v pesmi O vy hudi
fary, nad plagiatom, ki si ga je pod imenom svojega sinu Hansa privoščil
redaktor kancionala Matija Klombner, predvsem pa nad Klombnerje-
vim spletkarjenjem in nespoštovanjem subordinacije v Bibličnem zavo-
du v Urachu. Podoben primer se nahaja v Trubarjevih Treh duhovskih
peisnih (1575), kjer je najti verzifikacije Johannesa Zwicka, predstavni-
ka švicarske smeri reformacije (Zwick je bil izdajatelj prve švicarske pro-
testantske pesmarice, Zürich 1536), in celo schwenckfeldijanca Adama
Reusnerja, v drugih kancionalih pa pesmi čeških bratov., za Trubarja pa
se zdi, da je znal velike potrebe po verski Gebrauchsliteratur, kot so se ka-
zale v »cerkvi slovenskega jezika«, uravnotežiti z zahtevami po jasnem
držanju in (občestvenem) izpovedovanju verske doktrine, kot jo je arti-
kulirala Confessio augustana: kvalitetno napisano besedilo, ki ga je bilo
v najširšem še moč umestiti v filipistični veroizpovedni kontekst, je spre-
jel, pa naj je prišlo izpod peresa tega ali onega (ne)pravovernega avtorja.
Vse te okoliščine so vplivale na recepcijo različnih protestantskih smeri
pri Trubarju, pri čemer je vsaj zastran schwenckfeldijanstva in anabap-
tističnih besedil opaziti dvojnost Trubarjevega ravnanja: 1) V simbolič-
nih knjigah, kjer je bila ključnega pomena stalnost in (do)končnost bese-
dilne artikulacije nauka, ter v zasebnih pismih, koder prihaja do izraza
Trubarjevo osebno mišljenje zastran tega, je na ravni dogmatike opazi-
ti Trubarjevo filipistično pravovernost in odločno odklonilen odnos do
gibanja Kasparja von Schwenckfelda in predvsem do anabaptistov. Tru-
bar npr. svojega pomočnika na fari v Kemptenu, ki po več opominih kar
ni hotel opustiti schwenckfeldijanskih spiritualističnih nazorov, imenu-
je »majhnega možaka s trdo schwenckfeldijansko butico«, ki da mu bo
treba zavoljo nepravovernosti odpovedati službo. 2) Po drugi strani pa se
že v pismih, še zlasti pa v praktični poustvarjalni recepciji schwenckfel-
dijanskih in anabaptističnih tekstov (prevajanje) kaže pragmatični po-
gled našega reformatorja in mestoma celo neke vrste verska strpnost, ki
v 16. stoletju v vprašanjih vere ne le, da ni bila običajna, ni bila niti za-
želena. Tako je npr. samo v pesmaricah, ki so Trubarjevo delo ali kjer je
najti objavljene pesmi našega reformatorja, natisnjenih tudi nekaj bese-
dil, ki jih ob Trubarjevi brezkompromisni filipistični drži tam bržda ne
bi bilo moč brati. V Enih duhovnih peisnih (1563) je najti npr. pesem ti-
rolskega prekrščevalca Georga Grünwalda, toda tudi verze prve prote-
stantske pesnice Elisabeth Creutziger in celo M. Johanna Agricole, ene-
ga prvih Luthrovih podpornikov; in Trubar v zvezi z Enimi duhovnimi
peisnimi ni negodoval nad objavo poslovenitev omenjenih verzifikacij,
temveč nad nespretnim verzificiranjem, nad invektivo v pesmi O vy hudi
fary, nad plagiatom, ki si ga je pod imenom svojega sinu Hansa privoščil
redaktor kancionala Matija Klombner, predvsem pa nad Klombnerje-
vim spletkarjenjem in nespoštovanjem subordinacije v Bibličnem zavo-
du v Urachu. Podoben primer se nahaja v Trubarjevih Treh duhovskih
peisnih (1575), kjer je najti verzifikacije Johannesa Zwicka, predstavni-
ka švicarske smeri reformacije (Zwick je bil izdajatelj prve švicarske pro-
testantske pesmarice, Zürich 1536), in celo schwenckfeldijanca Adama
Reusnerja, v drugih kancionalih pa pesmi čeških bratov., za Trubarja pa
se zdi, da je znal velike potrebe po verski Gebrauchsliteratur, kot so se ka-
zale v »cerkvi slovenskega jezika«, uravnotežiti z zahtevami po jasnem
držanju in (občestvenem) izpovedovanju verske doktrine, kot jo je arti-
kulirala Confessio augustana: kvalitetno napisano besedilo, ki ga je bilo
v najširšem še moč umestiti v filipistični veroizpovedni kontekst, je spre-
jel, pa naj je prišlo izpod peresa tega ali onega (ne)pravovernega avtorja.
