Page 243 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 243
Povzetek
je na Nemškem, Martina Luthra, se je Trubar že na začetku organizacije
»cerkve slovenskega jezika« srečal tudi s takšnimi tokovi reformacijske-
ga gibanja, ki vsaj na Nemškem povečini niso veljali za osredje luteran-
skega verskega obrata k »pravi stari krščanski cerkvi«.
Trubar se je v 30. letih tako že pri škofu Bonomu seznanil z Institu-
tio christianae religionis eminentnega predstavnika švicarske reformacije
Jeana Calvina – učeni tržaški škof naj bi to teološko zahtevno knjigo po
Trubarjevih kasnejših besedah razlagal kar v slovenskem jeziku! –, nato
pa tudi s cvinglijansko smerjo švicarske reformacije. V 50. letih si je do-
pisoval s Heinrichom Bullingerjem, pri eksegezi psalmov uporabljal spi-
se Conrada Pellicana, že v 40. letih in nato med službovanjem med pri-
zadevnimi meščani v Kemptenu pa se je pobliže seznanil tudi s prekršče-
valci in schwenckfeldijanci, pa tudi z radikalno odločnostjo, ki jo je pro-
testantskemu gibanju vtiskoval učeni istrski teolog in filozof Matija Vla-
čić (Flacij Ilirik). Po reminiscencah, kakršne je najti v marginalijah po-
sameznih Trubarjevih spisov (npr. v Articulih, 1562), je moč soditi, da je
moral naš reformator marsikaj vedeti celo o češki »reformaciji pred re-
formacijo« – o husitski verski revoluciji 15. stoletja in o njenem prvem
možu M. Janu Husu.
Toda ko je Trubar z izdajanjem ključnih simboličnih (Articuli, prvi
del Cerkovne ordninge, veliki katekizem) in katehetičnih (katekizmi za
splošno rabo, kancionali in En kratek regišter, ena postila) knjig novega
nauka v slovenskem jeziku ter v 60. letih tudi z organizacijo »cerkve slo-
venskega jezika« postavljal temelje protestantovstva v deželah med Al-
pami in Jadranom, se je soočil z vprašanjem, kaj izmed množice različ-
nih novih verskih pogledov znotraj protestantizma presaditi med svo-
je rojake.
To vprašanje je bilo še zlasti pereče, ker so bili luterani na Kranj-
skem, Koroškem in Štajerskem podaniki habsburškega princa, ki je bil
odločno katoliške vere. Toda tudi njihov deželni knez, kar pa je po uve-
ljavitvi določil augsburške verske pomiritve (1555) pomenilo, da se vera
deželanov pač ravna po veri deželnega kneza. Tako se je Trubar več kot
jasno zavedal, da tolikšne idejne razslojenosti, kot jo je izkazovalo prote-
stantsko gibanje na Nemškem, šele narojevajoča se evangeličanska cer-
kev v Notranji Avstriji (z negotovo politično močjo stanov ob sebi, toda
s katoliškim deželnim knezom in vse bolj odločno katoliško ecclesio mi-
litans proti sebi) preprosto ne prenese (brez škode). Po drugi strani so bili
podporniki Trubarjevega delovanja in tako tudi tiska v slovenskem jezi-
ku protestanti odločno filipistične usmeritve.
je na Nemškem, Martina Luthra, se je Trubar že na začetku organizacije
»cerkve slovenskega jezika« srečal tudi s takšnimi tokovi reformacijske-
ga gibanja, ki vsaj na Nemškem povečini niso veljali za osredje luteran-
skega verskega obrata k »pravi stari krščanski cerkvi«.
Trubar se je v 30. letih tako že pri škofu Bonomu seznanil z Institu-
tio christianae religionis eminentnega predstavnika švicarske reformacije
Jeana Calvina – učeni tržaški škof naj bi to teološko zahtevno knjigo po
Trubarjevih kasnejših besedah razlagal kar v slovenskem jeziku! –, nato
pa tudi s cvinglijansko smerjo švicarske reformacije. V 50. letih si je do-
pisoval s Heinrichom Bullingerjem, pri eksegezi psalmov uporabljal spi-
se Conrada Pellicana, že v 40. letih in nato med službovanjem med pri-
zadevnimi meščani v Kemptenu pa se je pobliže seznanil tudi s prekršče-
valci in schwenckfeldijanci, pa tudi z radikalno odločnostjo, ki jo je pro-
testantskemu gibanju vtiskoval učeni istrski teolog in filozof Matija Vla-
čić (Flacij Ilirik). Po reminiscencah, kakršne je najti v marginalijah po-
sameznih Trubarjevih spisov (npr. v Articulih, 1562), je moč soditi, da je
moral naš reformator marsikaj vedeti celo o češki »reformaciji pred re-
formacijo« – o husitski verski revoluciji 15. stoletja in o njenem prvem
možu M. Janu Husu.
Toda ko je Trubar z izdajanjem ključnih simboličnih (Articuli, prvi
del Cerkovne ordninge, veliki katekizem) in katehetičnih (katekizmi za
splošno rabo, kancionali in En kratek regišter, ena postila) knjig novega
nauka v slovenskem jeziku ter v 60. letih tudi z organizacijo »cerkve slo-
venskega jezika« postavljal temelje protestantovstva v deželah med Al-
pami in Jadranom, se je soočil z vprašanjem, kaj izmed množice različ-
nih novih verskih pogledov znotraj protestantizma presaditi med svo-
je rojake.
To vprašanje je bilo še zlasti pereče, ker so bili luterani na Kranj-
skem, Koroškem in Štajerskem podaniki habsburškega princa, ki je bil
odločno katoliške vere. Toda tudi njihov deželni knez, kar pa je po uve-
ljavitvi določil augsburške verske pomiritve (1555) pomenilo, da se vera
deželanov pač ravna po veri deželnega kneza. Tako se je Trubar več kot
jasno zavedal, da tolikšne idejne razslojenosti, kot jo je izkazovalo prote-
stantsko gibanje na Nemškem, šele narojevajoča se evangeličanska cer-
kev v Notranji Avstriji (z negotovo politično močjo stanov ob sebi, toda
s katoliškim deželnim knezom in vse bolj odločno katoliško ecclesio mi-
litans proti sebi) preprosto ne prenese (brez škode). Po drugi strani so bili
podporniki Trubarjevega delovanja in tako tudi tiska v slovenskem jezi-
ku protestanti odločno filipistične usmeritve.
