Page 242 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 242
Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje
posameznih besedil schwenckfeldijanske in celo anabaptistične prove-
nience. Ta posebnost, ki se je prijela po letu 1550 in se za nekaj časa –
vsaj do Trubarjevega drugega izgona 1565 oziroma do čedalje odločnej-
šega uveljavljanja katoliške reformacije v notranjeavstrijskih deželah –
tudi obdržala, je bila zagotovo vezana izrecno na osebo Primoža Trubar-
ja kot ključnega organizatorja »cerkve slovenskega jezika«, njenega pr-
vega in ključnega superintendenta ter najpomembnejšega avtorja sloven-
skega slovstva 16. stoletja.
Podobe drugovercev – klera rimske cerkve, judov, muslimanov,
toda tudi izpovedovalcev »nepravovernih« reformacijskih smeri, npr.
schwenckfeldijancev in prekrščevalcev – so v delih Primoža Trubarja pri-
sotne kot leitmotiv v Wagnerjevih operah. Z enim uvodnih, vendar za re-
formatorjevo zavest zelo intenzivnih akordov uvedejo njegovo življenjsko
zgodbo, se nato v Trubarjevi najbolj tvorni dobi (1557–1582) vedno zno-
va pojavljajo, transponirane zdaj kot omembe v katerem od pisem, pred-
govorov ali katekizemskih besedil in nato kot marginalije, del sholije ali
celo glavnega teksta tu in tam v kateri od Trubarjevih simboličnih knjig,
svetopisemskih prevodov ali pesmi, ter reformatorja spremljajo tudi še te-
daj, ko torišče njegovega delovanja ne more biti več dežela med Alpami in
Jadranom, temveč »nigdirdom« na Nemškem.
Trubarjevi spisi so tako pravcati kalejdoskop individualnih in stere-
otipnih slovenskih pogledov in odmevov tudi na »turško« vprašanje v
Notranji Avstriji 16. stoletja – tj. na soočanje najjužnejšega dela krščan-
ske (katoliške in protestantske) Srednje Evrope z islamom kot vero ter z
islamom kot reprezentantom vojaško ekspanzivnega Osmanskega impe-
rija. Reminiscence na oboje je pri Trubarju najti tako na ravni reforma-
torjeve osebne življenjske izkušnje in miselne refleksije kot na nivoju te-
danjega srednjeevropskega idearija in imaginarija.
Trubar-teolog je islam kot religijsko strukturo v simboličnih knji-
gah, ki jih je namenil protestantski »cerkvi slovenskega jezika«, zavra-
čal, vendar pri njem ni opaziti za nemški protestantski prostor in celo
za očeta reformacije 16. stoletja Luthra tako značilnega radikalizma. Za
Luthra je bil namreč Turek poleg malikovalskega duhovna rimske cerk-
ve Satanov soldat številka ena, Trubarjev pogled na obe vprašanji pa je
precej bolj večplasten in v marsičem odstopa od mislenosti, ki je zazna-
movala nemški prostor. Ob tem velja tudi poudariti, da je bil naš refor-
mator za nemški prostor v drugi polovici 16. stoletja eden poglavitnih
reformatorjev o islamu in Turkih.
Kot katoliški klerik, čigar preobrazba v evangeličanskega dušnega
pastirja je najjasnejše poteze dobivala v desetletju smrti očeta reformaci-
posameznih besedil schwenckfeldijanske in celo anabaptistične prove-
nience. Ta posebnost, ki se je prijela po letu 1550 in se za nekaj časa –
vsaj do Trubarjevega drugega izgona 1565 oziroma do čedalje odločnej-
šega uveljavljanja katoliške reformacije v notranjeavstrijskih deželah –
tudi obdržala, je bila zagotovo vezana izrecno na osebo Primoža Trubar-
ja kot ključnega organizatorja »cerkve slovenskega jezika«, njenega pr-
vega in ključnega superintendenta ter najpomembnejšega avtorja sloven-
skega slovstva 16. stoletja.
Podobe drugovercev – klera rimske cerkve, judov, muslimanov,
toda tudi izpovedovalcev »nepravovernih« reformacijskih smeri, npr.
schwenckfeldijancev in prekrščevalcev – so v delih Primoža Trubarja pri-
sotne kot leitmotiv v Wagnerjevih operah. Z enim uvodnih, vendar za re-
formatorjevo zavest zelo intenzivnih akordov uvedejo njegovo življenjsko
zgodbo, se nato v Trubarjevi najbolj tvorni dobi (1557–1582) vedno zno-
va pojavljajo, transponirane zdaj kot omembe v katerem od pisem, pred-
govorov ali katekizemskih besedil in nato kot marginalije, del sholije ali
celo glavnega teksta tu in tam v kateri od Trubarjevih simboličnih knjig,
svetopisemskih prevodov ali pesmi, ter reformatorja spremljajo tudi še te-
daj, ko torišče njegovega delovanja ne more biti več dežela med Alpami in
Jadranom, temveč »nigdirdom« na Nemškem.
Trubarjevi spisi so tako pravcati kalejdoskop individualnih in stere-
otipnih slovenskih pogledov in odmevov tudi na »turško« vprašanje v
Notranji Avstriji 16. stoletja – tj. na soočanje najjužnejšega dela krščan-
ske (katoliške in protestantske) Srednje Evrope z islamom kot vero ter z
islamom kot reprezentantom vojaško ekspanzivnega Osmanskega impe-
rija. Reminiscence na oboje je pri Trubarju najti tako na ravni reforma-
torjeve osebne življenjske izkušnje in miselne refleksije kot na nivoju te-
danjega srednjeevropskega idearija in imaginarija.
Trubar-teolog je islam kot religijsko strukturo v simboličnih knji-
gah, ki jih je namenil protestantski »cerkvi slovenskega jezika«, zavra-
čal, vendar pri njem ni opaziti za nemški protestantski prostor in celo
za očeta reformacije 16. stoletja Luthra tako značilnega radikalizma. Za
Luthra je bil namreč Turek poleg malikovalskega duhovna rimske cerk-
ve Satanov soldat številka ena, Trubarjev pogled na obe vprašanji pa je
precej bolj večplasten in v marsičem odstopa od mislenosti, ki je zazna-
movala nemški prostor. Ob tem velja tudi poudariti, da je bil naš refor-
mator za nemški prostor v drugi polovici 16. stoletja eden poglavitnih
reformatorjev o islamu in Turkih.
Kot katoliški klerik, čigar preobrazba v evangeličanskega dušnega
pastirja je najjasnejše poteze dobivala v desetletju smrti očeta reformaci-
