Page 141 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 141
Retorična veščina v tem času izstopa kot kultura pisanja uradnih pisem ali kot skupek
pravil za pisanje pesništva ali v obliki posebnega pogovora med nasprotnikoma. Slednjega so
imenovali disputatio (razprava) in je bil priljubljen način razpravljanja v obliki zavrnitve
ali zagovora določene teze.
V obdobju od 16. do 19. stol. se je retorika iz javnega življenja povsem preselila v šolske
klopi. A ker je izginila iz javnega življenja, je začela propadati. Ukvarjala se je le še z umetno-
stjo dobrega pisanja, s slogom. V tem času je nastalo tudi veliko retoričnih učbenikov in pri-
ročnikov v modernih jezikih, ki so jih morali uporabljati učenci pri pouku, ko so brali in se-
stavljali besedila po togih pravilih. Tako je zaradi svojega zanimanja le za govorniški okras
postala skoraj neuporabna v takratni znanosti, ki sta jo zanimali jasna in razločna govorica.
20. in 21. stoletje – preporod retorike z drugimi sredstvi
Po propadu se je v 20. in 21. stol. zanimanje za retoriko začelo ponovno prebujati, kar
se kaže na različne načine:
− izšlo je veliko število knjig, člankov in razprav, kjer se pojavlja beseda »retorika«,
a beseda povsod ne pomeni iste stvari;
− ustanovljena so bila nova strokovna društva, ki prirejajo različna srečanja;
− pojavile so se nove revije, ki objavljajo članke o retoriki, njeni tradiciji in uporabi;
− sodobni pristopi k retoriki: retorične prvine so začeli preučevati s pomočjo drugih
teoretičnih smeri modernega jezikovnega izražanja.
V 20. stol. pa se pojavi še neka druga smer v preučevanju retorike: to je komparativna
oziroma primerjalna retorika. Preučevalci te smeri menijo, da je na svetu več retorik, kaj-
ti retorika kot mreža sredstev in tehnik prepričevanja je nekaj, kar je skupno vsem človeškim
družbam. Retorika, ki jo boste spoznavali, se pogosto imenuje tudi klasična retorika in je
med ostalimi govorniškimi veščinami v drugih kulturah nekaj posebnega zaradi dveh la-
stnosti:
1. grške retorične teorije so se za govornike večinoma razvile na sodišču, medtem ko
drugje sodna retorika ni (bila) predmet posebnega zanimanja;
2. samo v Grčiji (in zato tudi v Evropi) so retoriko ločili od politične in etične filozofi-
je ter zasnovali posebno vedo, ki je postala sestavni del splošne izobrazbe.
Retorika, ki se je rodila v antični Grčiji, torej ni umrla in zagotovo ne bo izginila, do-
kler bo obstajala zahodna civilizacija. V dolgem procesu razvoja je le spreminjala svoje iz-
hodišče: od veščine javnega govornega prepričevanja se je na koncu spremenila v šolsko ve-
ščino govorniškega sloga.
pravil za pisanje pesništva ali v obliki posebnega pogovora med nasprotnikoma. Slednjega so
imenovali disputatio (razprava) in je bil priljubljen način razpravljanja v obliki zavrnitve
ali zagovora določene teze.
V obdobju od 16. do 19. stol. se je retorika iz javnega življenja povsem preselila v šolske
klopi. A ker je izginila iz javnega življenja, je začela propadati. Ukvarjala se je le še z umetno-
stjo dobrega pisanja, s slogom. V tem času je nastalo tudi veliko retoričnih učbenikov in pri-
ročnikov v modernih jezikih, ki so jih morali uporabljati učenci pri pouku, ko so brali in se-
stavljali besedila po togih pravilih. Tako je zaradi svojega zanimanja le za govorniški okras
postala skoraj neuporabna v takratni znanosti, ki sta jo zanimali jasna in razločna govorica.
20. in 21. stoletje – preporod retorike z drugimi sredstvi
Po propadu se je v 20. in 21. stol. zanimanje za retoriko začelo ponovno prebujati, kar
se kaže na različne načine:
− izšlo je veliko število knjig, člankov in razprav, kjer se pojavlja beseda »retorika«,
a beseda povsod ne pomeni iste stvari;
− ustanovljena so bila nova strokovna društva, ki prirejajo različna srečanja;
− pojavile so se nove revije, ki objavljajo članke o retoriki, njeni tradiciji in uporabi;
− sodobni pristopi k retoriki: retorične prvine so začeli preučevati s pomočjo drugih
teoretičnih smeri modernega jezikovnega izražanja.
V 20. stol. pa se pojavi še neka druga smer v preučevanju retorike: to je komparativna
oziroma primerjalna retorika. Preučevalci te smeri menijo, da je na svetu več retorik, kaj-
ti retorika kot mreža sredstev in tehnik prepričevanja je nekaj, kar je skupno vsem človeškim
družbam. Retorika, ki jo boste spoznavali, se pogosto imenuje tudi klasična retorika in je
med ostalimi govorniškimi veščinami v drugih kulturah nekaj posebnega zaradi dveh la-
stnosti:
1. grške retorične teorije so se za govornike večinoma razvile na sodišču, medtem ko
drugje sodna retorika ni (bila) predmet posebnega zanimanja;
2. samo v Grčiji (in zato tudi v Evropi) so retoriko ločili od politične in etične filozofi-
je ter zasnovali posebno vedo, ki je postala sestavni del splošne izobrazbe.
Retorika, ki se je rodila v antični Grčiji, torej ni umrla in zagotovo ne bo izginila, do-
kler bo obstajala zahodna civilizacija. V dolgem procesu razvoja je le spreminjala svoje iz-
hodišče: od veščine javnega govornega prepričevanja se je na koncu spremenila v šolsko ve-
ščino govorniškega sloga.
