Page 138 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 138
Za začetek retorike štejejo leto 485 pr. n. št., ko sta bila v Sirakuzah na Siciliji odsta-
vljena tirana Gelon in Hieron in so v mestni državi uvedli demokratični sistem po zgledu
atenske polis. Zaradi delitve in vračanja premoženja so se začele na sodiščih številne tož-
be. Ker so odločale velike ljudske porote, so jih stranke lahko prepričale le z učinkovitimi
govori, s svojo govorniško sposobnostjo.
A vsi niso bili sposobni sestaviti govora, katerega uspeh bi bil pri poroti zagotovljen,
in tudi število tožb je naraščalo. Zato so postali iskani govorniki, ki bi hoteli (za plačilo)
stranko bodisi naučiti napisati govor ali bi govor napisali kar sami.
Prvi učitelji nove veščine so bili hkrati praktiki (govorniki in pisci govorov) in teoretiki
(učitelji govorništva in snovalci prvih pravil za učinkovito govorjenje). Imenovali so se lo-
gografi; le-ti so poučevali in pisali priročnike z naslovom Govorniška veščina. S tem se za-
čenja tradicija pisanja retoričnih priročnikov, ki traja od 5. stol. pr. n. št. pa vse do 17. stol. n.
št. Prvi priročniki (okvirno zasnovo so prevzeli tudi vsi naslednji) so vsebovali osnovna na-
vodila oziroma nasvete, kako sestaviti učinkovit govor. Pisci so priporočali tudi delitev go-
vora na dele, uporabo argumenta verjetnosti in posameznih figur ter ob tem navajali vzorč-
ne primere, kaj je dobro uporabiti v posamezni situaciji (v uvodu, v predstavitvi, pri doka-
zih …). Za začetnika takih priročnikov veljata sicilska Grka Koraks (gr. Kóraks) in Tejsías
(gr. Teisías) iz 5. stol. pr. n. št.
Pomembne novosti v retoriki je prispeval tudi njun učenec Gorgias (gr. Gorgías, 483–
375 pr. n. št.), ki je menil, da ima govor magično moč. Zato da bi očaral poslušalce, je upo-
rabljal tudi posebne govorniške figure. K razvoju in širjenju retorike kot veščine so sploh ve-
liko prispevali sofisti (mednje spada tudi Gorgias), ki so kot poklicni učitelji potovali po Gr-
čiji in poučevali za denar znanja z različnih področij. Zanimale so jih zlasti vsebine, ki so
se navezovale na človeka in družbo, med njimi tudi retorika, veščina učinkovitega prepri-
čevanja. Bili so spretni govorniki in so na ta način množicam približevali znanost in ume-
tnost, mnogi med njimi pa so tudi skrbno preučevali govor, jezik in tehnike prepričevanja.
Znameniti grški filozof Platon (gr. Pláton, 429–347 pr. n. št.) retorike ni posebej ma-
ral (v veliki meri zaradi sofistov), ker po njegovem mnenju ta ne išče resnice in skuša z be-
sedami le ugajati. Zato je bila zanj to oblika prevare oziroma iluzija.
Toda Platonov učenec Aristotel (gr. Aristotéles, 384–322 pr. n. št.), ki velja za uteme-
ljitelja moderne znanosti, je postavil temelje retorične teorije. Zbral in preučil je vse, kar so
do takrat dognali o retoriki, jo označil za veščino in prvič sistematično opredelil retoriko
glede na različna izhodišča:
— Naloge govornika _ Kaj mora govornik storiti, preden začne sestavljati govor? (naj-
ti snov (dokaze), razporediti snov, ubesediti in okrasiti misli);
vljena tirana Gelon in Hieron in so v mestni državi uvedli demokratični sistem po zgledu
atenske polis. Zaradi delitve in vračanja premoženja so se začele na sodiščih številne tož-
be. Ker so odločale velike ljudske porote, so jih stranke lahko prepričale le z učinkovitimi
govori, s svojo govorniško sposobnostjo.
A vsi niso bili sposobni sestaviti govora, katerega uspeh bi bil pri poroti zagotovljen,
in tudi število tožb je naraščalo. Zato so postali iskani govorniki, ki bi hoteli (za plačilo)
stranko bodisi naučiti napisati govor ali bi govor napisali kar sami.
Prvi učitelji nove veščine so bili hkrati praktiki (govorniki in pisci govorov) in teoretiki
(učitelji govorništva in snovalci prvih pravil za učinkovito govorjenje). Imenovali so se lo-
gografi; le-ti so poučevali in pisali priročnike z naslovom Govorniška veščina. S tem se za-
čenja tradicija pisanja retoričnih priročnikov, ki traja od 5. stol. pr. n. št. pa vse do 17. stol. n.
št. Prvi priročniki (okvirno zasnovo so prevzeli tudi vsi naslednji) so vsebovali osnovna na-
vodila oziroma nasvete, kako sestaviti učinkovit govor. Pisci so priporočali tudi delitev go-
vora na dele, uporabo argumenta verjetnosti in posameznih figur ter ob tem navajali vzorč-
ne primere, kaj je dobro uporabiti v posamezni situaciji (v uvodu, v predstavitvi, pri doka-
zih …). Za začetnika takih priročnikov veljata sicilska Grka Koraks (gr. Kóraks) in Tejsías
(gr. Teisías) iz 5. stol. pr. n. št.
Pomembne novosti v retoriki je prispeval tudi njun učenec Gorgias (gr. Gorgías, 483–
375 pr. n. št.), ki je menil, da ima govor magično moč. Zato da bi očaral poslušalce, je upo-
rabljal tudi posebne govorniške figure. K razvoju in širjenju retorike kot veščine so sploh ve-
liko prispevali sofisti (mednje spada tudi Gorgias), ki so kot poklicni učitelji potovali po Gr-
čiji in poučevali za denar znanja z različnih področij. Zanimale so jih zlasti vsebine, ki so
se navezovale na človeka in družbo, med njimi tudi retorika, veščina učinkovitega prepri-
čevanja. Bili so spretni govorniki in so na ta način množicam približevali znanost in ume-
tnost, mnogi med njimi pa so tudi skrbno preučevali govor, jezik in tehnike prepričevanja.
Znameniti grški filozof Platon (gr. Pláton, 429–347 pr. n. št.) retorike ni posebej ma-
ral (v veliki meri zaradi sofistov), ker po njegovem mnenju ta ne išče resnice in skuša z be-
sedami le ugajati. Zato je bila zanj to oblika prevare oziroma iluzija.
Toda Platonov učenec Aristotel (gr. Aristotéles, 384–322 pr. n. št.), ki velja za uteme-
ljitelja moderne znanosti, je postavil temelje retorične teorije. Zbral in preučil je vse, kar so
do takrat dognali o retoriki, jo označil za veščino in prvič sistematično opredelil retoriko
glede na različna izhodišča:
— Naloge govornika _ Kaj mora govornik storiti, preden začne sestavljati govor? (naj-
ti snov (dokaze), razporediti snov, ubesediti in okrasiti misli);
