Page 140 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 140
Srednji vek (od 5. do 14./15. stol. n. št.) – zaton retorike
V srednjem veku je retorika zaradi sprememb v načinu življenja doživela zaton. Go-
vorniška vzgoja ni bilo več urjenje in priprava na govorniški, državniški in odvetniški po-
klic, kot so to poznali v antiki. Govorniki se namreč niso šolali več zato, da bi javno nasto-
pali, ampak se je govorništvo uveljavilo kot del splošne izobrazbe. Tako njegov osnovni na-
men ni bil več prepričati, temveč je govornik vse bolj skušal svoje občinstvo očarati oziro-
ma navdušiti z bleščečim govorniškim slogom. Retorika je s tem postala veščina govorniške-
ga sloga in se je ukvarjala z vprašanjem, kako čim bolj olepšati svoje misli z različnimi tro-
pi in figurami.1
Splošno izobraževanje v srednjem veku se je imenovalo septem artes liberales (sedem
svobodnih umetnosti). To je bil srednjeveški učni načrt celovitega študija, ki so ga v neko-
liko drugačni obliki poznali že v antiki. Sedem svobodnih umetnosti je v srednjem veku
predstavljalo zaporedje dveh študijskih nivojev. To sta bila trivij, ki so ga sestavljali predme-
ti: gramatika, dialektika/filozofija, retorika, in kvadrivij,2 v okviru katerega so poučevali
glasbo, aritmetiko, geometrijo, in astronomijo.
Od renesanse (14./15./16. stol.) do 19. stol. –
vzpon in propad retorike
Družbene in kulturne spremembe v obdobju renesanse so povzročile, da je Zahod po-
novno spoznal grščino in se seznanil z grško književnostjo, tudi z retoričnimi razprava-
mi in govori. Ponovno so odkrivali pomembna latinska dela o retoriki, za katera so misli-
li, da so izgubljena, sedaj pa so jih našli v starih rokopisih, ki so bili spravljeni v samostan-
skih knjižnicah. Nastajalo je veliko prevodov, komentarjev in novih del. Naposled je bila
tu še iznajdba tiska, ki je omogočila širjenje znanja. Med prvimi natisnjenimi besedili so
bila prav Ciceronova dela o retoriki in celotna Kvintilijanova razprava O govorniški vzgoji.
Gibalo kulturnega razvoja so bili posamezniki, ki jih imenujemo humanisti. Najprej
so delovali v Italiji, kasneje pa v vseh delih zahodne Evrope. Humanist ni bil humanistični
filozof, temveč nekdo, ki je poučeval ali na višji stopnji študiral predmete, znane pod sku-
pnim imenom studia humanitatis. Predmeti so vključevali gramatiko, retoriko, zgodovi-
no, poezijo in moralno filozofijo.
1 Trope in figure so poznali že v antiki (Gorgias je npr. uporabljal figure, ki se po njem imenujejo Gorgijeve figure). Tropi
so besede v prenesenem in zamenjanem pomenu. Figure so tiste jezikovne oblike, ki odstopajo od običajne rabe be-
sed in so zato bolj učinkovite. Ločimo glasovne in besedne figure.
2 Lat. trivium – tripotje; quadrivium – četveropotje.
V srednjem veku je retorika zaradi sprememb v načinu življenja doživela zaton. Go-
vorniška vzgoja ni bilo več urjenje in priprava na govorniški, državniški in odvetniški po-
klic, kot so to poznali v antiki. Govorniki se namreč niso šolali več zato, da bi javno nasto-
pali, ampak se je govorništvo uveljavilo kot del splošne izobrazbe. Tako njegov osnovni na-
men ni bil več prepričati, temveč je govornik vse bolj skušal svoje občinstvo očarati oziro-
ma navdušiti z bleščečim govorniškim slogom. Retorika je s tem postala veščina govorniške-
ga sloga in se je ukvarjala z vprašanjem, kako čim bolj olepšati svoje misli z različnimi tro-
pi in figurami.1
Splošno izobraževanje v srednjem veku se je imenovalo septem artes liberales (sedem
svobodnih umetnosti). To je bil srednjeveški učni načrt celovitega študija, ki so ga v neko-
liko drugačni obliki poznali že v antiki. Sedem svobodnih umetnosti je v srednjem veku
predstavljalo zaporedje dveh študijskih nivojev. To sta bila trivij, ki so ga sestavljali predme-
ti: gramatika, dialektika/filozofija, retorika, in kvadrivij,2 v okviru katerega so poučevali
glasbo, aritmetiko, geometrijo, in astronomijo.
Od renesanse (14./15./16. stol.) do 19. stol. –
vzpon in propad retorike
Družbene in kulturne spremembe v obdobju renesanse so povzročile, da je Zahod po-
novno spoznal grščino in se seznanil z grško književnostjo, tudi z retoričnimi razprava-
mi in govori. Ponovno so odkrivali pomembna latinska dela o retoriki, za katera so misli-
li, da so izgubljena, sedaj pa so jih našli v starih rokopisih, ki so bili spravljeni v samostan-
skih knjižnicah. Nastajalo je veliko prevodov, komentarjev in novih del. Naposled je bila
tu še iznajdba tiska, ki je omogočila širjenje znanja. Med prvimi natisnjenimi besedili so
bila prav Ciceronova dela o retoriki in celotna Kvintilijanova razprava O govorniški vzgoji.
Gibalo kulturnega razvoja so bili posamezniki, ki jih imenujemo humanisti. Najprej
so delovali v Italiji, kasneje pa v vseh delih zahodne Evrope. Humanist ni bil humanistični
filozof, temveč nekdo, ki je poučeval ali na višji stopnji študiral predmete, znane pod sku-
pnim imenom studia humanitatis. Predmeti so vključevali gramatiko, retoriko, zgodovi-
no, poezijo in moralno filozofijo.
1 Trope in figure so poznali že v antiki (Gorgias je npr. uporabljal figure, ki se po njem imenujejo Gorgijeve figure). Tropi
so besede v prenesenem in zamenjanem pomenu. Figure so tiste jezikovne oblike, ki odstopajo od običajne rabe be-
sed in so zato bolj učinkovite. Ločimo glasovne in besedne figure.
2 Lat. trivium – tripotje; quadrivium – četveropotje.
