Page 139 - Janja Žmavc, Vloga in pomen jezika v državljanski vzgoji, Komunikacijska kompetenca kot nujna sestavina odgovornega državljanstva, Digitalna knjižnica, Documenta 2
P. 139
— Govorniške zvrsti _ Katere zvrsti govora obstajajo v retoriki? (na osnovi treh raz-
ličnih vrst poslušalcev je Aristotel govore razdelil na: sodne govore (poslušalci razsojajo
o preteklem dejanju – najpogosteje z vidika pravično/nepravično), svetovalne ali poli-
tične govore (poslušalci razsojajo o prihodnjem dejanju –koristno/nekoristno) in hval-
ne govore (poslušalci so zgolj gledalci – lepo/grdo));
— Deli govora _ Kako je treba razdeliti govor? (uvod, predložitev primera, predloži-
tev dokazov, sklep);
— Odlike govora _ Kdaj je govor dober? (pravilnost, jasnost, primernost, okras).
Aristotel velja tudi za utemeljitelja teorije sklepanja in argumentacije.
Rimljani so Grke občudovali in posnemali v marsičem in tudi retorika ni bila izjema.
Tako so od njih prevzeli retorična pravila za sestavo govorov, študirali so pri grških uči-
teljih govorništva in temeljito preučevali grške priročnike, s pomočjo katerih so kasneje
sami pisali podobne priročnike.
Največji razcvet pri Rimljanih je retorika dosegla v obliki sodnega in svetovalnega go-
vora, kjer se je odlikoval zlasti Mark Tulij Ciceron (lat. Marcus Tullius Cicero) v 1. stoletju
pr. n. št. Bil je odličen praktik, ukvarjal pa se je tudi z retorično teorijo, saj je napisal kar ne-
kaj razprav o retoriki. Pomembno mesto v zgodovini retorike ima zlasti zato, ker še danes
uporabljamo njegove latinske strokovne izraze, tako v retoriki kot tudi v filozofiji, ki jih je
ustvaril ob preučevanju grških vzorov. Ciceron je bil velik zagovornik rimske republike in
velja za najboljšega govornika tega obdobja. Obenem je tudi zadnji veliki govornik rimske
republike, saj je ta po njegovi smrti kmalu propadla. Svoboda govora in moč besede, ki sta
prej pomembno vplivali na javno in politično življenje, sta v cesarstvu povsem izgubili svo-
jo vlogo in s tem je počasi začela propadati tudi retorika. Pravimo, da je rimska retorika s
Ciceronom doživela vrhunec, z njegovo smrtjo pa zaton.
Retorika je bila v antiki obvezni del izobraževanja in mnogi govorniki – učitelji so pi-
sali učbenike za svoje učence ali priročnike za druge učitelje. Najboljši in najobsežnejši tak
priročnik za učitelje, ki je ohranjen še danes, je napisal Mark Fabij Kvintilijan (lat. Marcus
Fabius Quintilianus) v 1. stol. n. št. Imenuje se O govorniški izobrazbi in obsega kar dva-
najst knjig. Kvintilijan je v njih orisal celovito govorniško vzgojo učencev od najzgodnejše-
ga otroštva do odrasle dobe. Cilj takega izobraževanja je postati velik govornik. A ta mora
biti po Kvintilijanovem mnenju tudi dober človek, ki je sposoben voditi, vplivati na do-
godke in obvladovati svoj položaj.
ličnih vrst poslušalcev je Aristotel govore razdelil na: sodne govore (poslušalci razsojajo
o preteklem dejanju – najpogosteje z vidika pravično/nepravično), svetovalne ali poli-
tične govore (poslušalci razsojajo o prihodnjem dejanju –koristno/nekoristno) in hval-
ne govore (poslušalci so zgolj gledalci – lepo/grdo));
— Deli govora _ Kako je treba razdeliti govor? (uvod, predložitev primera, predloži-
tev dokazov, sklep);
— Odlike govora _ Kdaj je govor dober? (pravilnost, jasnost, primernost, okras).
Aristotel velja tudi za utemeljitelja teorije sklepanja in argumentacije.
Rimljani so Grke občudovali in posnemali v marsičem in tudi retorika ni bila izjema.
Tako so od njih prevzeli retorična pravila za sestavo govorov, študirali so pri grških uči-
teljih govorništva in temeljito preučevali grške priročnike, s pomočjo katerih so kasneje
sami pisali podobne priročnike.
Največji razcvet pri Rimljanih je retorika dosegla v obliki sodnega in svetovalnega go-
vora, kjer se je odlikoval zlasti Mark Tulij Ciceron (lat. Marcus Tullius Cicero) v 1. stoletju
pr. n. št. Bil je odličen praktik, ukvarjal pa se je tudi z retorično teorijo, saj je napisal kar ne-
kaj razprav o retoriki. Pomembno mesto v zgodovini retorike ima zlasti zato, ker še danes
uporabljamo njegove latinske strokovne izraze, tako v retoriki kot tudi v filozofiji, ki jih je
ustvaril ob preučevanju grških vzorov. Ciceron je bil velik zagovornik rimske republike in
velja za najboljšega govornika tega obdobja. Obenem je tudi zadnji veliki govornik rimske
republike, saj je ta po njegovi smrti kmalu propadla. Svoboda govora in moč besede, ki sta
prej pomembno vplivali na javno in politično življenje, sta v cesarstvu povsem izgubili svo-
jo vlogo in s tem je počasi začela propadati tudi retorika. Pravimo, da je rimska retorika s
Ciceronom doživela vrhunec, z njegovo smrtjo pa zaton.
Retorika je bila v antiki obvezni del izobraževanja in mnogi govorniki – učitelji so pi-
sali učbenike za svoje učence ali priročnike za druge učitelje. Najboljši in najobsežnejši tak
priročnik za učitelje, ki je ohranjen še danes, je napisal Mark Fabij Kvintilijan (lat. Marcus
Fabius Quintilianus) v 1. stol. n. št. Imenuje se O govorniški izobrazbi in obsega kar dva-
najst knjig. Kvintilijan je v njih orisal celovito govorniško vzgojo učencev od najzgodnejše-
ga otroštva do odrasle dobe. Cilj takega izobraževanja je postati velik govornik. A ta mora
biti po Kvintilijanovem mnenju tudi dober človek, ki je sposoben voditi, vplivati na do-
godke in obvladovati svoj položaj.
