Page 128 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 128
Evropa med socializmom in neoliberalizmom
v posameznih republikah pridobile nekaj avtonomije in se začele posvečati
predvsem lokalnemu poročanju na republiški ravni.
Leta 1963 je bila sprejeta nova jugoslovanska ustava. V njej sta bili raz-
glašeni svoboda tiska in pravica javnosti do dostopa do informacij. Ustava
je obema zagotovila formalen pravni okvir.12 Nova ustava je pomenila pre-
mik v družbenem statusu in uradni ideološki percepciji množičnih medi-
jev: od množičnih medijev kot prenašalcev političnih sporočil in doktrin
do množičnih medijev kot prenašalcev informacij, pomembnih za javnost.
Leta 1968 je bila večina jugoslovanskih novinarjev članov Zveze komu-
nistov Jugoslavije in niso imeli specifično novinarske izobrazbe. Večina jih
je hkrati delala tako v novinarstvu kot v politiki,13 torej so bili daleč od za-
hodnega ideala odmaknjenega, neodvisnega in/ali avtonomnega novinar-
ja. Razmerje med političnim poljem in množičnimi mediji v Jugoslaviji ni
bilo razmerje avtoritarnega nadzora (kot v nekaterih drugih socialističnih
državah). Prej je šlo za razmerje paternalizma, v katerem se je leninistič-
na percepcija tiska kot spodbujevalca množične politične akcije postopo-
ma umikala percepciji tiska kot mesta kritične refleksije družbenih proce-
sov. V Jugoslaviji država ni neposredno nadzorovala ali diktirala medijskih
vsebin, temveč je te poskušala nadzorovati post festum, tj. cenzurirati ali iz-
brisati članke, ki so se ji zdeli neprimerni ali škodljivi.14
Leta 1963 (podatkov za leto 1968 nismo imeli) je imela Jugoslavija 21
dnevnih časopisov. Večina jih je izhajala v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveni-
ji.15 Analizirali smo poročila o okupaciji Češkoslovaške v dveh časopisih iz
vsake izmed naštetih treh republik, enega kvalitetnega in enega popularne-
ga. Časopisi, ki jih je zajela naša raziskava, so bili: Delo in Dnevnik iz Slo-
venije, Vjesnik in Slobodna Dalmaciji iz Hrvaške ter Borba in Politika iz
Srbije. Izbrali smo (ne ravno natančno) distinkcijo med kvalitetnimi in po-
pularnimi časopisi ker – za kritično analizo diskurza – bolj običajna meto-
dološka distinkcija med liberalnimi in konservativni časopisi za Jugoslavi-
jo v tistem času ni pertinetna, saj so bile razlike v politični orinetaciji med
posameznimi jugoslovanskimi časopisi zanemarljive.
Cilji analize poročanja jugoslovanskih časopisov o okupaciji Češkoslo-
vaške so bili: ugotoviti, kako je bila okupacija diskurzivno konstruirana
kot izreden dogodek; kako je jugoslovanski tisk ta dogodek reprezentiral
kot spopad med dvema nasprotnima sistemoma vrednot; kakšne so bile
WP2 Slovenija, 174–175.
WP2 Slovenija, 180–185.
WP2 Srbija, 98–108.
WP2 Slovenija, 190.
v posameznih republikah pridobile nekaj avtonomije in se začele posvečati
predvsem lokalnemu poročanju na republiški ravni.
Leta 1963 je bila sprejeta nova jugoslovanska ustava. V njej sta bili raz-
glašeni svoboda tiska in pravica javnosti do dostopa do informacij. Ustava
je obema zagotovila formalen pravni okvir.12 Nova ustava je pomenila pre-
mik v družbenem statusu in uradni ideološki percepciji množičnih medi-
jev: od množičnih medijev kot prenašalcev političnih sporočil in doktrin
do množičnih medijev kot prenašalcev informacij, pomembnih za javnost.
Leta 1968 je bila večina jugoslovanskih novinarjev članov Zveze komu-
nistov Jugoslavije in niso imeli specifično novinarske izobrazbe. Večina jih
je hkrati delala tako v novinarstvu kot v politiki,13 torej so bili daleč od za-
hodnega ideala odmaknjenega, neodvisnega in/ali avtonomnega novinar-
ja. Razmerje med političnim poljem in množičnimi mediji v Jugoslaviji ni
bilo razmerje avtoritarnega nadzora (kot v nekaterih drugih socialističnih
državah). Prej je šlo za razmerje paternalizma, v katerem se je leninistič-
na percepcija tiska kot spodbujevalca množične politične akcije postopo-
ma umikala percepciji tiska kot mesta kritične refleksije družbenih proce-
sov. V Jugoslaviji država ni neposredno nadzorovala ali diktirala medijskih
vsebin, temveč je te poskušala nadzorovati post festum, tj. cenzurirati ali iz-
brisati članke, ki so se ji zdeli neprimerni ali škodljivi.14
Leta 1963 (podatkov za leto 1968 nismo imeli) je imela Jugoslavija 21
dnevnih časopisov. Večina jih je izhajala v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveni-
ji.15 Analizirali smo poročila o okupaciji Češkoslovaške v dveh časopisih iz
vsake izmed naštetih treh republik, enega kvalitetnega in enega popularne-
ga. Časopisi, ki jih je zajela naša raziskava, so bili: Delo in Dnevnik iz Slo-
venije, Vjesnik in Slobodna Dalmaciji iz Hrvaške ter Borba in Politika iz
Srbije. Izbrali smo (ne ravno natančno) distinkcijo med kvalitetnimi in po-
pularnimi časopisi ker – za kritično analizo diskurza – bolj običajna meto-
dološka distinkcija med liberalnimi in konservativni časopisi za Jugoslavi-
jo v tistem času ni pertinetna, saj so bile razlike v politični orinetaciji med
posameznimi jugoslovanskimi časopisi zanemarljive.
Cilji analize poročanja jugoslovanskih časopisov o okupaciji Češkoslo-
vaške so bili: ugotoviti, kako je bila okupacija diskurzivno konstruirana
kot izreden dogodek; kako je jugoslovanski tisk ta dogodek reprezentiral
kot spopad med dvema nasprotnima sistemoma vrednot; kakšne so bile
WP2 Slovenija, 174–175.
WP2 Slovenija, 180–185.
WP2 Srbija, 98–108.
WP2 Slovenija, 190.
