Page 127 - Primož Krašovec in Igor Ž. Žagar, Evropa med socializmom in neoliberalizmom, Evropa v slovenskih medijih, Dissertationes 12
P. 127
»Napredni« proti »birokratskemu« socializmu
obenem tudi prizorišče množičnih študentskih protestov. Študentski pro-
testi v Beogradu so se začeli z zahtevami za izboljšanje materialnega polo-
žaja študentov in za boljšo ureditev zaposlovalne politike, a so kmalu po-
stali radikalnejši in zahtevali temeljite družbene in politične spremembe.
Na vrhuncu so protesti vznemirili celo federalno vlado. Uporniške študen-
te je umirila šele Titova osebna intervencija.6 Na Hrvaškem sta leta 1968
obstajali dve pomembni politični gibanji. Eno se je imenovalo »praxis«
po marksističnem konceptu in akademski reviji iz Zagreba. Praxis je bilo
gibanje intelektualcev, ki so razvijali humanistični marksizem, ki je slu-
žil kot podlaga političnim zahtevam za humani socializem. Drugo hrva-
ško gibanje se je imenovalo »množično gibanje« (masovni pokret oziroma
maspok). Prizadevalo si je za večjo politično, ekonomsko in kulturno av-
tonomijo Hrvaške. Kasneje (leta 1971) ga je obsodila in zatrla zvezna vla-
da.7 Slovenija ni imela močnejšega opozicijskega gibanja v 1968, kar lah-
ko pripišemo takratnima relativno demokratični vladi in gospodarski bla-
ginji. Vseeno je bilo leta 1968 v Sloveniji nekaj nemira med študenti in in-
telektualci.
Za jugoslovansko medijsko polje v šestdesetih so bili značilni naraščanje
uporabe množičnih medijev, uvajanje novih oblik množične komunikaci-
je in hiter razvoj medijskih tehnologij. Radio je bil takrat še zmeraj najbolj
razširjena vrsta množičnih medijev,8 televizija se mu je naglo približevala,9
medtem ko je tisk – ki je bil pred vzponom novih, elektronskih množič-
nih medijev, najbolj razširjen medij – še zmeraj veljal za najbolj zanesljiv
in točen vir informacij. »Medijska pokrajina v Jugoslaviji je bila relativ-
no asimetrična.«10 Glavna jugoslovanska tiskovna agencija, Tanjug, je ime-
la svoj sedež v Beogradu, tako kot tudi vse ostale pomembnejše jugoslovan-
ske organizacije in institucije, namenjene regulaciji medijskega polja na dr-
žavni ravni.11 Konec šestdesetih se je centralizacija jugoslovanskega medij-
skega polja začela rahljati in v sedemdesetih so medijske hiše in institucije
cij je izhajalo v vseh treh ostalih jugoslovanskih republikah skupaj. (vir: Zaključno poročilo
EMEDIATE Workpackage 2 Srbija, str. 15)
Nebojša Popov, Jugoslavija pod naponom promjena, Beograd 1990, 11–15.
Miko Tripalo, Hrvatsko proljeće, Zagreb 1989.
Leta 1968 je imelo v povprečju vsako slovensko gospodinjstvo radijski sprejemnik, medtem
ko je imelo v Srbiji radio vsako drugo gospodinjstvo (WP2 Slovenija, 25).
Število televizijskih sprejemnikov se je med letoma 1959 in 1967 povečalo za stokrat (WP2
Slovenija, 26).
WP2 Slovenija, 29.
Sedeža JRT, jugoslovanske radiotelevizije, in Borbe, osrednjega jugoslovanskega dnevnika,
sta bila prav tako v Beogradu (WP2 Srbija, 23). Leta 1968 je bilo 51% vseh jugoslovanskih no-
vinarjev Srbov, 20% Hrvatov in 11% Slovencev. (WP2 Srbija, 21).
obenem tudi prizorišče množičnih študentskih protestov. Študentski pro-
testi v Beogradu so se začeli z zahtevami za izboljšanje materialnega polo-
žaja študentov in za boljšo ureditev zaposlovalne politike, a so kmalu po-
stali radikalnejši in zahtevali temeljite družbene in politične spremembe.
Na vrhuncu so protesti vznemirili celo federalno vlado. Uporniške študen-
te je umirila šele Titova osebna intervencija.6 Na Hrvaškem sta leta 1968
obstajali dve pomembni politični gibanji. Eno se je imenovalo »praxis«
po marksističnem konceptu in akademski reviji iz Zagreba. Praxis je bilo
gibanje intelektualcev, ki so razvijali humanistični marksizem, ki je slu-
žil kot podlaga političnim zahtevam za humani socializem. Drugo hrva-
ško gibanje se je imenovalo »množično gibanje« (masovni pokret oziroma
maspok). Prizadevalo si je za večjo politično, ekonomsko in kulturno av-
tonomijo Hrvaške. Kasneje (leta 1971) ga je obsodila in zatrla zvezna vla-
da.7 Slovenija ni imela močnejšega opozicijskega gibanja v 1968, kar lah-
ko pripišemo takratnima relativno demokratični vladi in gospodarski bla-
ginji. Vseeno je bilo leta 1968 v Sloveniji nekaj nemira med študenti in in-
telektualci.
Za jugoslovansko medijsko polje v šestdesetih so bili značilni naraščanje
uporabe množičnih medijev, uvajanje novih oblik množične komunikaci-
je in hiter razvoj medijskih tehnologij. Radio je bil takrat še zmeraj najbolj
razširjena vrsta množičnih medijev,8 televizija se mu je naglo približevala,9
medtem ko je tisk – ki je bil pred vzponom novih, elektronskih množič-
nih medijev, najbolj razširjen medij – še zmeraj veljal za najbolj zanesljiv
in točen vir informacij. »Medijska pokrajina v Jugoslaviji je bila relativ-
no asimetrična.«10 Glavna jugoslovanska tiskovna agencija, Tanjug, je ime-
la svoj sedež v Beogradu, tako kot tudi vse ostale pomembnejše jugoslovan-
ske organizacije in institucije, namenjene regulaciji medijskega polja na dr-
žavni ravni.11 Konec šestdesetih se je centralizacija jugoslovanskega medij-
skega polja začela rahljati in v sedemdesetih so medijske hiše in institucije
cij je izhajalo v vseh treh ostalih jugoslovanskih republikah skupaj. (vir: Zaključno poročilo
EMEDIATE Workpackage 2 Srbija, str. 15)
Nebojša Popov, Jugoslavija pod naponom promjena, Beograd 1990, 11–15.
Miko Tripalo, Hrvatsko proljeće, Zagreb 1989.
Leta 1968 je imelo v povprečju vsako slovensko gospodinjstvo radijski sprejemnik, medtem
ko je imelo v Srbiji radio vsako drugo gospodinjstvo (WP2 Slovenija, 25).
Število televizijskih sprejemnikov se je med letoma 1959 in 1967 povečalo za stokrat (WP2
Slovenija, 26).
WP2 Slovenija, 29.
Sedeža JRT, jugoslovanske radiotelevizije, in Borbe, osrednjega jugoslovanskega dnevnika,
sta bila prav tako v Beogradu (WP2 Srbija, 23). Leta 1968 je bilo 51% vseh jugoslovanskih no-
vinarjev Srbov, 20% Hrvatov in 11% Slovencev. (WP2 Srbija, 21).
