Page 428 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 428
V primežu medplemiških prerivanj
domini Alberti ducis Austrie«, se pravi kot vitez in odposlanec vojvode
Alberta. Kako je Eberhard iz Vrbovca (Zgornje Savinjske doline) prišel do
pomembnih posesti v Judenburgu? Fritz Popelka, ki se je prvi ukvarjal z
Eberhardom, je na osnovi listine iz leta 1353 postavil trditev, da je imel
Eberhard Vrbovški od vojvode v zakupu deželsko sodišče Judenburg-Lie-
chtenstein ter da je zaradi tega tudi prišel do posesti v Judenburgu.87 Ker
pa sam ugotavlja, da je lahko postal deželski sodnik sodišča Judenburg-Li-
echtenstein le tisti, ki je imel posest v t. i. »viteškem mestu« v Judenbur-
gu, se pravi v tistem delu mesta, ki je pripadalo deželnemu vojvodi, kjer so
imeli vojvodove fevde skoraj izključno plemiči in ki ga je potrebno ločiti
od t. i. »meščanskega mesta« (oba sta bila tudi ločena z obzidjem in stol-
pom z vrati),88 je potrebno domnevati, da je Eberhard najprej (iz nam do-
sedaj nepoznanega razloga) pridobil relativno bogato posest v Judenburgu
ter nato šele na tej osnovi pridobil pravico do pridobitve deželskega sodišča
v zakup. Odprto pa ostaja vprašanje Hansa »Altenburgerja«, ki ga kot se-
kavskega vazala najdemo med letoma 1381 in 1399,89 oz. njegovih možnih
sorodstvenih povezav z obravnavanim Eberhardom III. V vrbovški genea-
logiji poznamo nekega Hansla, ki ga lahko spremljamo v letih od 1350 do
1392, stanje virov pa nam ne omogoča povleči paralele med njim in Han-
som iz Judenburga. Na primeru Eberharda III. Vrbovškega smo lahko spo-
znali, kako so se plemiči, ki jih je prevelika gneča in konkurenca v okviru
lastne družine na matičnih posestvih preveč omejevala v njihovih ambici-
jah, brez vsakršnih zadržkov angažirali tudi daleč stran od matičnih pose-
sti ter tudi v službi pri drugem seniorju. Še enkrat naj spomnimo na obrav-
navano dejstvo, da lahko podobne tendence spremljamo tudi pri Kacen-
štajnskih in Turnskih, morda pa tudi pri Roženberških.
Kljub temu da se je Eberhard III. angažiral predvsem v službi vojvod Al-
berta II. oz. kasneje Rudolfa IV. ter bil aktiven v Judenburgu in okolici, pa
se ni odrekel svojim zahtevkom do matičnih zgornjesavinjskih posesti. Leta
1360 sta tako brata Eberhart III. in Burkhard Vrbovški prodala Ulriku in
Hermanu I. Celjskima polovico gradu Vrbovec, ki jo je nato oglejski pat-
1353, junij 5, Dunaj; v: StLA Graz št. 2479b. Fritz Popelka, Eberhard von Altenburg und
das Judenburger Augustinerkloster, ZHVSt LIII/1962, 37–44. Kot zanimivost naj navede-
mo še dejstvo, na katerega opozarja tudi F. Popelka, da je namreč bil eden od Eberhardovih
predhodnikov na mestu deželskega sodnika v Judenburgu tudi Ottokar von der Gaal, slavni
štajerski kronist in avtor Štajerske rimane kronike.
Fritz Popelka, Die Judenburger Ritterstadt und das karolingische Wehrsystem in Karantani-
en, MIÖG 62, 299ss.
A Lang, Die Lehen des Bistums Seckau, št. 5, 21.
domini Alberti ducis Austrie«, se pravi kot vitez in odposlanec vojvode
Alberta. Kako je Eberhard iz Vrbovca (Zgornje Savinjske doline) prišel do
pomembnih posesti v Judenburgu? Fritz Popelka, ki se je prvi ukvarjal z
Eberhardom, je na osnovi listine iz leta 1353 postavil trditev, da je imel
Eberhard Vrbovški od vojvode v zakupu deželsko sodišče Judenburg-Lie-
chtenstein ter da je zaradi tega tudi prišel do posesti v Judenburgu.87 Ker
pa sam ugotavlja, da je lahko postal deželski sodnik sodišča Judenburg-Li-
echtenstein le tisti, ki je imel posest v t. i. »viteškem mestu« v Judenbur-
gu, se pravi v tistem delu mesta, ki je pripadalo deželnemu vojvodi, kjer so
imeli vojvodove fevde skoraj izključno plemiči in ki ga je potrebno ločiti
od t. i. »meščanskega mesta« (oba sta bila tudi ločena z obzidjem in stol-
pom z vrati),88 je potrebno domnevati, da je Eberhard najprej (iz nam do-
sedaj nepoznanega razloga) pridobil relativno bogato posest v Judenburgu
ter nato šele na tej osnovi pridobil pravico do pridobitve deželskega sodišča
v zakup. Odprto pa ostaja vprašanje Hansa »Altenburgerja«, ki ga kot se-
kavskega vazala najdemo med letoma 1381 in 1399,89 oz. njegovih možnih
sorodstvenih povezav z obravnavanim Eberhardom III. V vrbovški genea-
logiji poznamo nekega Hansla, ki ga lahko spremljamo v letih od 1350 do
1392, stanje virov pa nam ne omogoča povleči paralele med njim in Han-
som iz Judenburga. Na primeru Eberharda III. Vrbovškega smo lahko spo-
znali, kako so se plemiči, ki jih je prevelika gneča in konkurenca v okviru
lastne družine na matičnih posestvih preveč omejevala v njihovih ambici-
jah, brez vsakršnih zadržkov angažirali tudi daleč stran od matičnih pose-
sti ter tudi v službi pri drugem seniorju. Še enkrat naj spomnimo na obrav-
navano dejstvo, da lahko podobne tendence spremljamo tudi pri Kacen-
štajnskih in Turnskih, morda pa tudi pri Roženberških.
Kljub temu da se je Eberhard III. angažiral predvsem v službi vojvod Al-
berta II. oz. kasneje Rudolfa IV. ter bil aktiven v Judenburgu in okolici, pa
se ni odrekel svojim zahtevkom do matičnih zgornjesavinjskih posesti. Leta
1360 sta tako brata Eberhart III. in Burkhard Vrbovški prodala Ulriku in
Hermanu I. Celjskima polovico gradu Vrbovec, ki jo je nato oglejski pat-
1353, junij 5, Dunaj; v: StLA Graz št. 2479b. Fritz Popelka, Eberhard von Altenburg und
das Judenburger Augustinerkloster, ZHVSt LIII/1962, 37–44. Kot zanimivost naj navede-
mo še dejstvo, na katerega opozarja tudi F. Popelka, da je namreč bil eden od Eberhardovih
predhodnikov na mestu deželskega sodnika v Judenburgu tudi Ottokar von der Gaal, slavni
štajerski kronist in avtor Štajerske rimane kronike.
Fritz Popelka, Die Judenburger Ritterstadt und das karolingische Wehrsystem in Karantani-
en, MIÖG 62, 299ss.
A Lang, Die Lehen des Bistums Seckau, št. 5, 21.
