Page 423 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 423
Poskus dokončnega zedinjenja posesti gospodov Žovneških ...
ja Vrbovškega in Wulfinga Edlinga iz Guštanja.79 Domnevamo, da so Ptuj-
ski, ki sicer niso bili (to je potrebno še enkrat poudariti) vovbrški dediči, že-
leli razširiti svojo posest v Zgornjo Savinjsko dolino. Kot edina možnost se
je tako pokazal nakup dela posesti, ki je bila last vrbovških vitezov in so jo
zato kot svojo lahko tudi prodajali. Če bi Ptujski uspeli uresničiti svojo na-
mero, bi priključili k posesti gradu Kacenštajn, ki je ležala na prehodu med
Zgornjo Savinjsko in Šaleško dolino, še pomemben del ozemlja severno od
Vrbovca; pomen te posesti je bil predvsem v tem, da je ležala ob pomembni
trgovski poti, ki je peljala iz Kamnika preko Gornjega Grada proti Spodnji
Savinjski dolini in s svojim stranskim krakom tudi na Koroško.
Celjski grof Friderik I. se je seveda začutil ogroženega. Ptujske posesti na
področju Savinjske in Šaleške doline so že tako predstavljale tujek in stalno
motnjo v sicer enovitem posedovanju ali vsaj nadzorovanju obravnavanega
območja, po drugi strani pa so vrbovški vitezi (kot nekdanji vovbrški mini-
steriali) po delitvi med Žovneškimi in Aufensteinskimi pripadli prvim in
je zato za Celjske grofe takšno poseganje v posest, ki so jo šteli za svoje in-
teresno področje, seveda predstavljalo nedopustno dejanje, na katerega so
morali reagirati. Da so se pri tem sporu sklicevali predvsem na svoj status
vovbrških dedičev, dokazuje že omenjena koalicija, ki so jo ponovno zbrali
okoli sebe. Domnevamo lahko, da so se Ptujski v tem sporu sklicevali pred-
vsem na to, da je omenjena posest alod Vrbovških in da je bil zato poskus
nakupa (pridobitve teh posesti) izpeljan pravilno, žal pa ni ohranjena listi-
na, ki bi poročala o razpletu spora. Kaže pa, da sta grad Rudenek in njego-
va posest ostala vse do leta 1364, ko ga Vrbovški prodajo grofoma Celjski-
ma, v rokah Vrbovških in da smemo domnevati, da je bila razsodba vojvo-
de Albrehta salomonsko nevtralna, da torej ni dosodil gradu ne eni ne dru-
gi sprti strani, temveč ga je pustil prvotnim lastnikom.
Za družino Vrbovških lahko tudi sicer ravno za čas okoli leta 1360 ugo-
tovimo, da je zapadla v veliko krizo, ki se navzven kaže predvsem v tem,
da so svoje posesti začeli na veliko prodajati grofom Celjskim. Obravna-
vali smo že vrbovško prodajo patriarhovega gradu Gornji Grad, ki so ga
upravljali verjetno vse od začetka 14. stoletja in ga nato konec 40. let po
delih prodali Celjskim,80 leta 1364 pa so prodali tudi svojo posest in grad
Rudenek. Kriza, ki jo je povzročilo predvsem zadolževanje pri Židih ali
1331, september 27, Gradec; objavljeno v: CKL, št. 137, 150–152.
1349, december 14, Celje; orig. perg. listina v: ARS CE I, št. 104. 1350, maj 8, Celje; prep. iz
19. stoletja v StLA, št. 2406g in 2406h.
ja Vrbovškega in Wulfinga Edlinga iz Guštanja.79 Domnevamo, da so Ptuj-
ski, ki sicer niso bili (to je potrebno še enkrat poudariti) vovbrški dediči, že-
leli razširiti svojo posest v Zgornjo Savinjsko dolino. Kot edina možnost se
je tako pokazal nakup dela posesti, ki je bila last vrbovških vitezov in so jo
zato kot svojo lahko tudi prodajali. Če bi Ptujski uspeli uresničiti svojo na-
mero, bi priključili k posesti gradu Kacenštajn, ki je ležala na prehodu med
Zgornjo Savinjsko in Šaleško dolino, še pomemben del ozemlja severno od
Vrbovca; pomen te posesti je bil predvsem v tem, da je ležala ob pomembni
trgovski poti, ki je peljala iz Kamnika preko Gornjega Grada proti Spodnji
Savinjski dolini in s svojim stranskim krakom tudi na Koroško.
Celjski grof Friderik I. se je seveda začutil ogroženega. Ptujske posesti na
področju Savinjske in Šaleške doline so že tako predstavljale tujek in stalno
motnjo v sicer enovitem posedovanju ali vsaj nadzorovanju obravnavanega
območja, po drugi strani pa so vrbovški vitezi (kot nekdanji vovbrški mini-
steriali) po delitvi med Žovneškimi in Aufensteinskimi pripadli prvim in
je zato za Celjske grofe takšno poseganje v posest, ki so jo šteli za svoje in-
teresno področje, seveda predstavljalo nedopustno dejanje, na katerega so
morali reagirati. Da so se pri tem sporu sklicevali predvsem na svoj status
vovbrških dedičev, dokazuje že omenjena koalicija, ki so jo ponovno zbrali
okoli sebe. Domnevamo lahko, da so se Ptujski v tem sporu sklicevali pred-
vsem na to, da je omenjena posest alod Vrbovških in da je bil zato poskus
nakupa (pridobitve teh posesti) izpeljan pravilno, žal pa ni ohranjena listi-
na, ki bi poročala o razpletu spora. Kaže pa, da sta grad Rudenek in njego-
va posest ostala vse do leta 1364, ko ga Vrbovški prodajo grofoma Celjski-
ma, v rokah Vrbovških in da smemo domnevati, da je bila razsodba vojvo-
de Albrehta salomonsko nevtralna, da torej ni dosodil gradu ne eni ne dru-
gi sprti strani, temveč ga je pustil prvotnim lastnikom.
Za družino Vrbovških lahko tudi sicer ravno za čas okoli leta 1360 ugo-
tovimo, da je zapadla v veliko krizo, ki se navzven kaže predvsem v tem,
da so svoje posesti začeli na veliko prodajati grofom Celjskim. Obravna-
vali smo že vrbovško prodajo patriarhovega gradu Gornji Grad, ki so ga
upravljali verjetno vse od začetka 14. stoletja in ga nato konec 40. let po
delih prodali Celjskim,80 leta 1364 pa so prodali tudi svojo posest in grad
Rudenek. Kriza, ki jo je povzročilo predvsem zadolževanje pri Židih ali
1331, september 27, Gradec; objavljeno v: CKL, št. 137, 150–152.
1349, december 14, Celje; orig. perg. listina v: ARS CE I, št. 104. 1350, maj 8, Celje; prep. iz
19. stoletja v StLA, št. 2406g in 2406h.
