Page 365 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 365
Delitev vovbrške dediščine in svobodni plemiči Žovneški
jočo samozavest ministerialnega in militskega viteštva pa je destvo, da so
vsi Rogaški ohranili originalen družinski grb z manjšimi variacijami (poln
kvadrat v zgornjem levem ali desnem delu grbovne plošče), ki tudi omogo-
ča, da spremljamo gibanje posameznih predstavnikov družine.
Vrnimo se k zgodbi o gradu Šalek in njegovem prehodu v žovneške roke.
Leta 1336, torej eno leto po obravnavani transakciji in prevzemu gradu in
posesti Šalek po Frideriku Žovneškem, je to dejstvo priznal tudi krški škof
Lovrenc (1336–1337). Škof pravi, da je grad Šalek predal v fevd Frideriku
Žovneškemu zaradi zveste službe, potem ko mu ga je vrnil Nikolaj Šale-
ški in ga nato ponovno sprejel od Friderika.85 Nikolaj Šaleški se je iz same-
ga gradu takrat tudi (moral?) izselil. Že v obravnavanih listinah iz let 1335
in 1336 je nosil v imenu tipično končnico -er. Iz nadaljne zgodovine je oči-
tno, da je ostal v službi pri krškem škofu. Leta 1370 ga tako srečamo kot
upravnika krškega gospostva v Podčetrtku; tega leta se je namreč s sinom
Ekehardom poravnal glede posesti v okolici Podčetrtka.86 Oba sta zbrala
za razsojevalce Bertolda iz Wolfsawa, njegovega brata Otona, njunega bra-
tranca (»vetern«) Otona iz Wolfsawa in Štefana Helfenbergerja, katerim
sta prepustila odločanje in obljubila, da se bosta pokorila njihovi razsodbi.
Med Nikolajem in njegovim sinom je prišlo do spora zaradi tega, ker se je
Nikolaj drugič poročil z neko Elizabeto, s katero sta očitno tudi imela otro-
ke, sin Ekehard iz prvega zakona pa si je očitno želel zagotoviti, da ne bo
ostal brez očetove dediščine. Večina spornih posesti je sicer ležala v okolici
Podčetrtka, listina pa nam tudi poroča, da so Šaleški obdržali večjo posest
še v Šaleški dolini. Tako je pri delitvi posesti pripadla Nikolaju med osta-
limi posestmi v okolici Podčetrtka tudi planšarija pri Šaleku, ki letno daje
štiristo hlebcev sira (»vnd die swaig pey Schalek gelegen die da dienet vier
hundert ches sprech wir auch Niclan dem Schaleker«), Ekehard pa je pre-
jel večjo posest, ki je ležala okoli gradu Šalek (»So sprech wir an dem an-
dern tail allez daz vmb Schalek gelegen ist wie daz genant ist ez sein dorfer
oder höf huoben oder hofstet holtz oder veld echer oder wismad denn die
swaig nicht, daz sprech wir Ekharten dem Schaleker vnd seinen erben.«).
1336, julij 28, Vitanje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 36. Regest v: K. Tangl, Die Freien
von Suneck, 85 (datira v: 1336, junij 25); F. Krones, Die Freien von Saneck, št. 72, 165 (»Wir
Larenz von gots gnaden bisscholf ze Gurck /…/ das wir durch lieb unde trew, die wir erfun-
den haben an dem edelem ersamen herren Fridreichen vreyn von Sewnek und durch seinen
dienst, den er uns und unserm gotshauos wol getuon mag /…/ recht und redleich verlihen ha-
ben die vest ze Schalek in dem Schælachtal gelegen /…/ und hat die selben vest und waz dar-
zu gehoeret in unser hant auf geben Nikel der Schalecker und hat si da selbs ze unser angesi-
cht wider von im enpfangen ze lehen …«).
1370, maj 26; orig. peg. listina v ARS, listine vrnjene iz HHStA Dunaj, II. rep, št. 34; prepis
iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 3082.
jočo samozavest ministerialnega in militskega viteštva pa je destvo, da so
vsi Rogaški ohranili originalen družinski grb z manjšimi variacijami (poln
kvadrat v zgornjem levem ali desnem delu grbovne plošče), ki tudi omogo-
ča, da spremljamo gibanje posameznih predstavnikov družine.
Vrnimo se k zgodbi o gradu Šalek in njegovem prehodu v žovneške roke.
Leta 1336, torej eno leto po obravnavani transakciji in prevzemu gradu in
posesti Šalek po Frideriku Žovneškem, je to dejstvo priznal tudi krški škof
Lovrenc (1336–1337). Škof pravi, da je grad Šalek predal v fevd Frideriku
Žovneškemu zaradi zveste službe, potem ko mu ga je vrnil Nikolaj Šale-
ški in ga nato ponovno sprejel od Friderika.85 Nikolaj Šaleški se je iz same-
ga gradu takrat tudi (moral?) izselil. Že v obravnavanih listinah iz let 1335
in 1336 je nosil v imenu tipično končnico -er. Iz nadaljne zgodovine je oči-
tno, da je ostal v službi pri krškem škofu. Leta 1370 ga tako srečamo kot
upravnika krškega gospostva v Podčetrtku; tega leta se je namreč s sinom
Ekehardom poravnal glede posesti v okolici Podčetrtka.86 Oba sta zbrala
za razsojevalce Bertolda iz Wolfsawa, njegovega brata Otona, njunega bra-
tranca (»vetern«) Otona iz Wolfsawa in Štefana Helfenbergerja, katerim
sta prepustila odločanje in obljubila, da se bosta pokorila njihovi razsodbi.
Med Nikolajem in njegovim sinom je prišlo do spora zaradi tega, ker se je
Nikolaj drugič poročil z neko Elizabeto, s katero sta očitno tudi imela otro-
ke, sin Ekehard iz prvega zakona pa si je očitno želel zagotoviti, da ne bo
ostal brez očetove dediščine. Večina spornih posesti je sicer ležala v okolici
Podčetrtka, listina pa nam tudi poroča, da so Šaleški obdržali večjo posest
še v Šaleški dolini. Tako je pri delitvi posesti pripadla Nikolaju med osta-
limi posestmi v okolici Podčetrtka tudi planšarija pri Šaleku, ki letno daje
štiristo hlebcev sira (»vnd die swaig pey Schalek gelegen die da dienet vier
hundert ches sprech wir auch Niclan dem Schaleker«), Ekehard pa je pre-
jel večjo posest, ki je ležala okoli gradu Šalek (»So sprech wir an dem an-
dern tail allez daz vmb Schalek gelegen ist wie daz genant ist ez sein dorfer
oder höf huoben oder hofstet holtz oder veld echer oder wismad denn die
swaig nicht, daz sprech wir Ekharten dem Schaleker vnd seinen erben.«).
1336, julij 28, Vitanje; orig. perg. listina v ARS CE I, št. 36. Regest v: K. Tangl, Die Freien
von Suneck, 85 (datira v: 1336, junij 25); F. Krones, Die Freien von Saneck, št. 72, 165 (»Wir
Larenz von gots gnaden bisscholf ze Gurck /…/ das wir durch lieb unde trew, die wir erfun-
den haben an dem edelem ersamen herren Fridreichen vreyn von Sewnek und durch seinen
dienst, den er uns und unserm gotshauos wol getuon mag /…/ recht und redleich verlihen ha-
ben die vest ze Schalek in dem Schælachtal gelegen /…/ und hat die selben vest und waz dar-
zu gehoeret in unser hant auf geben Nikel der Schalecker und hat si da selbs ze unser angesi-
cht wider von im enpfangen ze lehen …«).
1370, maj 26; orig. peg. listina v ARS, listine vrnjene iz HHStA Dunaj, II. rep, št. 34; prepis
iz 19. stoletja v StLA Graz, št. 3082.
