Page 369 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 369
ožaj
Gornjegrajskega
samostana v prvih
desetletjih po
izumrtju grofov
Vovbrških
Gornjegrajski samostan je bil (kot smo to lahko opazovali že v pred-
hodnjih obdobjih) nedvomno najpomembnejša cerkvena institu-
cija na obravnavanem področju, tako s svojo moralno avtoriteto kot še bolj
z razprostranjenimi posestmi, ki so obsegala velika strnjena področja Zgor-
nje in Spodnje Savinjske ter Šaleške doline1 in posesti na področju Furlani-
je, poleg tega pa je opravljal tudi arhidiakonatske pravice na svojih inkor-
poriranih farah. Gornjegrajski samostan je pomenil pomembno postavko
ne samo na obravnavanem območju, temveč tudi širše na ozemlju današnje
slovenske države, upoštevati pa so ga morali tudi vsi svetni gospodje, ki so
želeli doseči prevlado na tem območju. Videli smo že, kako se je ponesre-
čil poskus vitezov Vrbovških, da bi se ravno na račun samostana osamosvo-
jili na področju severno od Ljubnega, saj je v bran samostanu stopila cela
koalicija, sestavljena iz pripadnikov takrat najpomembnejših družin, ki so
imele svoje interese v Savinjski dolini. Takšna akcija seveda ni bila rezul-
tat kakšne posebne ljubezni do samostana (čeprav ne smemo podcenjeva-
ti moralne avtoritete cerkvenih institucij, ki so skrbele za večni blagor duš
vseh okoli sebe), temveč moramo odgovor za tako hitro in učinkovito re-
akcijo iskati predvsem v tem, da so Vrbovški ne samo prekrižali račune sa-
mostanu in njegovim posestim, temveč enako tudi segali v interese tistih
Za razprostranjenost posesti Gornjegrajskega samostana je najbolje primerjati podatke, ki jih
nudi ohranjeni urbar iz leta 1426. Original hranijo v NALj GG A, f. 1; objavljeno v: I. Orožen,
Das Benediktinerstift Oberburg, 215–322. Prim. F. Gestrin, Gospodarska in socialna struktura
gornjegrajske posesti po urbarju iz leta 1426, ZČ 6/7 (1952/1953), 473–514. Najnovejši pris-
pevek: Matjaž Bizjak, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških
gospostev na Slovenskem, Ljubljana 2003, zlasti 211–224.
Gornjegrajskega
samostana v prvih
desetletjih po
izumrtju grofov
Vovbrških
Gornjegrajski samostan je bil (kot smo to lahko opazovali že v pred-
hodnjih obdobjih) nedvomno najpomembnejša cerkvena institu-
cija na obravnavanem področju, tako s svojo moralno avtoriteto kot še bolj
z razprostranjenimi posestmi, ki so obsegala velika strnjena področja Zgor-
nje in Spodnje Savinjske ter Šaleške doline1 in posesti na področju Furlani-
je, poleg tega pa je opravljal tudi arhidiakonatske pravice na svojih inkor-
poriranih farah. Gornjegrajski samostan je pomenil pomembno postavko
ne samo na obravnavanem območju, temveč tudi širše na ozemlju današnje
slovenske države, upoštevati pa so ga morali tudi vsi svetni gospodje, ki so
želeli doseči prevlado na tem območju. Videli smo že, kako se je ponesre-
čil poskus vitezov Vrbovških, da bi se ravno na račun samostana osamosvo-
jili na področju severno od Ljubnega, saj je v bran samostanu stopila cela
koalicija, sestavljena iz pripadnikov takrat najpomembnejših družin, ki so
imele svoje interese v Savinjski dolini. Takšna akcija seveda ni bila rezul-
tat kakšne posebne ljubezni do samostana (čeprav ne smemo podcenjeva-
ti moralne avtoritete cerkvenih institucij, ki so skrbele za večni blagor duš
vseh okoli sebe), temveč moramo odgovor za tako hitro in učinkovito re-
akcijo iskati predvsem v tem, da so Vrbovški ne samo prekrižali račune sa-
mostanu in njegovim posestim, temveč enako tudi segali v interese tistih
Za razprostranjenost posesti Gornjegrajskega samostana je najbolje primerjati podatke, ki jih
nudi ohranjeni urbar iz leta 1426. Original hranijo v NALj GG A, f. 1; objavljeno v: I. Orožen,
Das Benediktinerstift Oberburg, 215–322. Prim. F. Gestrin, Gospodarska in socialna struktura
gornjegrajske posesti po urbarju iz leta 1426, ZČ 6/7 (1952/1953), 473–514. Najnovejši pris-
pevek: Matjaž Bizjak, Ratio facta est. Gospodarska struktura in poslovanje poznosrednjeveških
gospostev na Slovenskem, Ljubljana 2003, zlasti 211–224.
