Page 370 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 370
V primežu medplemiških prerivanj
družin, ki so si predvsem na račun odvetni-
štva nad samostanskimi posestmi obetale fi-
nančno korist.
Ob smrti zadnjega Vovbržana se je njego-
va vdova grofica Elizabeta, rojena Goriška,
najprej zavezala, da bo skrbela za samostan-
ske posesti tako, kot je počel to pred njo že
njen pokojni mož,2 hkrati pa je tudi potrdi-
la, da imata samostan in njegov opat pravi-
co, da si odvetnika izbereta sama. Takšna za-
ščita je bila za samostan seveda premalo tr-
dna, zato je že 4. septembra istega leta odve-
tništvo nad samostanskimi posestmi prevzel
(vsaj po naslovu najpomembnejši) vovbrški
dedič grof Ulrik V. Pfanberški, ki se je zave-
zal, da bo spoštoval vse zaveze, ki jih je dal pi-
sno ali ustno pokojni samostanski odvetnik
Herman Vovbrški.3 Najpomembnejše posre-
dovanje Ulrika Pfanberškega kot samostan-
skega odvetnika je bilo gotovo že obravnava-
no posredovanje v zvezi s protipravno gra-
dnjo gradu Rudenštajn. Sicer pa lahko ugo-
tovimo, da ohranjene listine omogočajo re-
konstruirati čas dvajsetih let 14. stoletja kot
relativno mirno obdobje v zgodovini samo-
stana. To dejstvo nas glede na v prejšnjem
poglavju obravnavano borbo za vovbrško de-
diščino, ki je potekala v soseščini samostan-
skih posesti, vsekakor preseneča.
Leta 1323 pa je izšla listina, ki priča, da za
samostan vse vendarle ni šlo povsem gladko.
Nečak gornjegrajskega opata Leopolda, Ko-
1322, julij 10, Pliberk; orig. perg. listina v NALj, vrsta
gornjegrajskih listin, št. listine 1903a; regest v: MDC
VIII, št. 626, 182; CKL, št. 111, 122/123; I. Orožen,
Das Benediktinerstift Oberburg, 99.
1322, september 4, Gornji Grad; regest objavljen v:
CKL, št. 112, 123; K. Tangl, Die Freien von Suneck, 61.
Prim. tudi I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg,
100.
družin, ki so si predvsem na račun odvetni-
štva nad samostanskimi posestmi obetale fi-
nančno korist.
Ob smrti zadnjega Vovbržana se je njego-
va vdova grofica Elizabeta, rojena Goriška,
najprej zavezala, da bo skrbela za samostan-
ske posesti tako, kot je počel to pred njo že
njen pokojni mož,2 hkrati pa je tudi potrdi-
la, da imata samostan in njegov opat pravi-
co, da si odvetnika izbereta sama. Takšna za-
ščita je bila za samostan seveda premalo tr-
dna, zato je že 4. septembra istega leta odve-
tništvo nad samostanskimi posestmi prevzel
(vsaj po naslovu najpomembnejši) vovbrški
dedič grof Ulrik V. Pfanberški, ki se je zave-
zal, da bo spoštoval vse zaveze, ki jih je dal pi-
sno ali ustno pokojni samostanski odvetnik
Herman Vovbrški.3 Najpomembnejše posre-
dovanje Ulrika Pfanberškega kot samostan-
skega odvetnika je bilo gotovo že obravnava-
no posredovanje v zvezi s protipravno gra-
dnjo gradu Rudenštajn. Sicer pa lahko ugo-
tovimo, da ohranjene listine omogočajo re-
konstruirati čas dvajsetih let 14. stoletja kot
relativno mirno obdobje v zgodovini samo-
stana. To dejstvo nas glede na v prejšnjem
poglavju obravnavano borbo za vovbrško de-
diščino, ki je potekala v soseščini samostan-
skih posesti, vsekakor preseneča.
Leta 1323 pa je izšla listina, ki priča, da za
samostan vse vendarle ni šlo povsem gladko.
Nečak gornjegrajskega opata Leopolda, Ko-
1322, julij 10, Pliberk; orig. perg. listina v NALj, vrsta
gornjegrajskih listin, št. listine 1903a; regest v: MDC
VIII, št. 626, 182; CKL, št. 111, 122/123; I. Orožen,
Das Benediktinerstift Oberburg, 99.
1322, september 4, Gornji Grad; regest objavljen v:
CKL, št. 112, 123; K. Tangl, Die Freien von Suneck, 61.
Prim. tudi I. Orožen, Das Benediktinerstift Oberburg,
100.
