Page 337 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 337
Delitev vovbrške dediščine in svobodni plemiči Žovneški
drunder vnd den turn, der in den marcht leit, vnd die edeln leut die in dem
mart(!) gesezzen sint, vnd die manschaft die dazu gehort, mit allen den re-
chten vnd zu dem marchte gehoerent leut vnd guot mit anderm gelt auz-
zerhalb des marchtes« za vsoto 500 mark »wer (!) silbers in dem land ze
Chaernden wienis geloet.«7 Niti Ulrik Pfanberški niti Elizabeta pa se oči-
tno nista zanimala za posesti v Savinjski dolini, zato sta jih takoj, ko je bilo
to mogoče, zastavila.
Drugače pa je s Konradom Aufensteinskim. Družina Aufensteinskih je
bila v tem času v izjemnem vzponu. Na Koroško so prišli po že zgoraj na-
tančno opisanem uporu proti Habsburžanom v letih od 1291 do 1293, ko
je koroški vojvoda Meinhard podelil maršalsko službo in posest Karlsberga
v večni fevd Konradu Aufensteinskemu.8 Aufensteinski se je v službi koro-
ških vojvod in s tem tudi s pomočjo Habsburžanov zelo hitro povzpel med
najpomembnejše osebe na Koroškem. Tako ga najdemo skupaj z njegovim
vojaštvom, ki je štelo kar 97 mož, v spremstvu koroškega vojvode Henri-
ka na pohodu v Italijo leta 1324. V Padovi je Konrad od leta 1321 dalje (s
kratkim premorom v letih 1324 in 1325) opravljal tudi službo glavarja. V
tej funkciji se je leta 1327 še enkrat podal v vojno v severno Italijo, kjer pa je
pri tem pohodu doživel poraz. Vendar ga to ni zaustavilo, saj je tudi iz tega
poraza znal potegniti za sebe finančno korist. Leta 1328 je namreč vojvoda
Henrik priznal, da je za njegove stroške (ki jih je imel pri omenjenem po-
hodu v Italijo) dolžan Konradu 1500 veronskih mark.9 Ob smrti zadnje-
ga Vovbržana je njihov matični grad Pliberk s posestvom prešel v roke Ul-
rika Pfanberškega, ki pa ga je (enako kot polovico Celja, ki mu je pripa-
dla) leta 1332 skupaj z gospostvom Vovbre in polovico Guštanja zastavil
Konradu Aufensteinskemu.10 Ta je leta 1325 od Elizabete in njenega nove-
1323, januar 30, Celje; objavljeno v: F. Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als
Grafen von Cilli, št. V, 120, 121. Regest v: MDC VIII, št. 646, 188. Za topografijo Celja je se-
veda najbolj pomemben podatek, ki ga prinaša listina o obstoju stolpa v trgu ter o »plemenitih
ljudeh«, ki imajo tam svoj sedež. To je eden najstarejših dokumentov, ki neposredno govori o
tem, da so se že kmalu po nastanku trških in mestnih naselij na tleh današnje Slovenije v njih
naseljevali tudi plemiči in si v njih poiskali udobnejša bivališča. Gotovo pa je bila za njih po-
leg same udobnosti, ki jo je prinašalo bivanje v trških oz. mestnih naselbinah, pomembna tudi
neposredna povezanost s trgovci in s tem bližina denarja, ki se je počasi toda nezadržno selil iz
gradov v mesta.
C. Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, 360, 361.
1328, maj 17, Gries (Južna Tirolska); regest v: MDC IX, št. 177, 50; tudi C. Fräss-Ehrfeld, n. d.,
388, 389.
1332, Nürnberg; regest v: MDC IX, št. 537, 165 (nemški kralj Ludvik Bavarski potrdi ome-
njeni nakup). Tudi: A. Jaksch, Geschichte Kärntens bis 1335, II (1246–1335), 224; C. Fräss-
Ehrfeld, Geschichte Kärntens, 393.
drunder vnd den turn, der in den marcht leit, vnd die edeln leut die in dem
mart(!) gesezzen sint, vnd die manschaft die dazu gehort, mit allen den re-
chten vnd zu dem marchte gehoerent leut vnd guot mit anderm gelt auz-
zerhalb des marchtes« za vsoto 500 mark »wer (!) silbers in dem land ze
Chaernden wienis geloet.«7 Niti Ulrik Pfanberški niti Elizabeta pa se oči-
tno nista zanimala za posesti v Savinjski dolini, zato sta jih takoj, ko je bilo
to mogoče, zastavila.
Drugače pa je s Konradom Aufensteinskim. Družina Aufensteinskih je
bila v tem času v izjemnem vzponu. Na Koroško so prišli po že zgoraj na-
tančno opisanem uporu proti Habsburžanom v letih od 1291 do 1293, ko
je koroški vojvoda Meinhard podelil maršalsko službo in posest Karlsberga
v večni fevd Konradu Aufensteinskemu.8 Aufensteinski se je v službi koro-
ških vojvod in s tem tudi s pomočjo Habsburžanov zelo hitro povzpel med
najpomembnejše osebe na Koroškem. Tako ga najdemo skupaj z njegovim
vojaštvom, ki je štelo kar 97 mož, v spremstvu koroškega vojvode Henri-
ka na pohodu v Italijo leta 1324. V Padovi je Konrad od leta 1321 dalje (s
kratkim premorom v letih 1324 in 1325) opravljal tudi službo glavarja. V
tej funkciji se je leta 1327 še enkrat podal v vojno v severno Italijo, kjer pa je
pri tem pohodu doživel poraz. Vendar ga to ni zaustavilo, saj je tudi iz tega
poraza znal potegniti za sebe finančno korist. Leta 1328 je namreč vojvoda
Henrik priznal, da je za njegove stroške (ki jih je imel pri omenjenem po-
hodu v Italijo) dolžan Konradu 1500 veronskih mark.9 Ob smrti zadnje-
ga Vovbržana je njihov matični grad Pliberk s posestvom prešel v roke Ul-
rika Pfanberškega, ki pa ga je (enako kot polovico Celja, ki mu je pripa-
dla) leta 1332 skupaj z gospostvom Vovbre in polovico Guštanja zastavil
Konradu Aufensteinskemu.10 Ta je leta 1325 od Elizabete in njenega nove-
1323, januar 30, Celje; objavljeno v: F. Krones, Die Freien von Saneck und ihre Chronik als
Grafen von Cilli, št. V, 120, 121. Regest v: MDC VIII, št. 646, 188. Za topografijo Celja je se-
veda najbolj pomemben podatek, ki ga prinaša listina o obstoju stolpa v trgu ter o »plemenitih
ljudeh«, ki imajo tam svoj sedež. To je eden najstarejših dokumentov, ki neposredno govori o
tem, da so se že kmalu po nastanku trških in mestnih naselij na tleh današnje Slovenije v njih
naseljevali tudi plemiči in si v njih poiskali udobnejša bivališča. Gotovo pa je bila za njih po-
leg same udobnosti, ki jo je prinašalo bivanje v trških oz. mestnih naselbinah, pomembna tudi
neposredna povezanost s trgovci in s tem bližina denarja, ki se je počasi toda nezadržno selil iz
gradov v mesta.
C. Fräss-Ehrfeld, Geschichte Kärntens, 360, 361.
1328, maj 17, Gries (Južna Tirolska); regest v: MDC IX, št. 177, 50; tudi C. Fräss-Ehrfeld, n. d.,
388, 389.
1332, Nürnberg; regest v: MDC IX, št. 537, 165 (nemški kralj Ludvik Bavarski potrdi ome-
njeni nakup). Tudi: A. Jaksch, Geschichte Kärntens bis 1335, II (1246–1335), 224; C. Fräss-
Ehrfeld, Geschichte Kärntens, 393.
