Page 336 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 336
V primežu medplemiških prerivanj
ni ohranjena delilna listina med temi dediči, tako da marsikatero vpraša-
nje ostaja brez natančnega odgovora, na kar bomo v nadaljevanju besedila
še opozorili. A že raziskovalci, ki so se ukvarjali z zgodovino Vovbrških in
Žovneških, so prišli do splošnih ugotovitev, ki veljajo v grobem še danes:
Elizabeta je dobila vovbrške posesti na zgornjem Štajerskem, poleg teh pa
še Dravograd, Marenberg in Žlemberk/Schmierenberg,2 Ulrik V. Pfanber-
ški je dobil posestva na Koroškem, medtem ko je Frideriku I. Žovneškemu
pripadla dediščina v Savinjski in Šaleški dolini.3 Delitev med slednjima pa
ni bila izvedena tako, da bi vsak dobil v last celotno posest na omenjenem
področju, temveč sta si nekatere (očitno pomembnejše) posesti razdelila;
predvsem pa sta kot kaže večkrat posegala drug drugemu v teritorije, zara-
di česar je prihajalo do stalnih sporov in fajd. Razdelila sta si na primer Ce-
lje, katerega polovico je prejel Friderik Žovneški, polovica pa je ostala vdo-
vi Elizabeti in Ulriku Pfanberškemu; prav tako sta si razdelila tudi posest
Guštanja.
Preglejmo ohranjeno listinsko gradivo in poglejmo, kaj lahko iz njega
zaključimo. Le nekaj dni po smrti moža je grofica Elizabeta Vovbrška na-
znanila, da je vzela v zaščito gornjegrajskega opata Leopolda in samostan,
ker ji je opat obljubil zvestobo, tako kot je to prej obljubil tudi njenemu po-
kojnemu možu. Hkrati je tudi potrdila, da imata opat in samostan pravi-
co prosto izbirati svojega odvetnika.4 Listino sta poleg ostalih pečatila tudi
oba glavna dediča, grof Ulrik Pfanberški in Friderik Žovneški. Oba sta ta-
koj, ko sta izvedela za smrt Hermana Vovbrškega, prihitela v Pliberk, oči-
tno z mislijo na delitev dediščine. Predvidevamo, da so se pogajanja o de-
litvi med obema strankama začela takoj. Elizabeta se je čez dve leti ponov-
no poročila, tokrat z grofom Viljemom Schaumberškim.5 Njen delež dote
po Hermanu Vovbrškem je bil ocenjen na 400 mark, za kar je dobila od
Ulrika Pfanberškega v zastavo gospostvo Trušnje, ki ga je smela obdrža-
ti tako dolgo, dokler ji ta ni izplačal omenjene vsote.6 Že leta 1323 pa sta
Ulrik Pfanberški in Elizabeta zastavila svojo polovico posesti v Celju ko-
roškemu maršalu Konradu iz Aufensteina. V listini pravita, da sta za dobo
treh let zastavila »vnsers rechten erbaigen Cylie die purch vnd den marcht
Prim. K. Tangl, Die Freien von Suneck, MHVSt 13/1864, 51.
Povzeto po: F. Krones, Freien von Saneck und der erste Graf von Cilli, v. 12. Jahrhundert bis
1360, 56–58.
1322, julij 10, Pliberk; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 1903a;
regest v: MDC VIII, št. 626, 182; CKL, št. 111, 122, 123; I. Orožen, Das Benediktinerstift
Oberburg, 99.
1324, marec 20, Št. Vid (na Koroškem); regest v: MDC VIII, št. 701, 203.
K. Tangl, Die Freien von Suneck, 51.
ni ohranjena delilna listina med temi dediči, tako da marsikatero vpraša-
nje ostaja brez natančnega odgovora, na kar bomo v nadaljevanju besedila
še opozorili. A že raziskovalci, ki so se ukvarjali z zgodovino Vovbrških in
Žovneških, so prišli do splošnih ugotovitev, ki veljajo v grobem še danes:
Elizabeta je dobila vovbrške posesti na zgornjem Štajerskem, poleg teh pa
še Dravograd, Marenberg in Žlemberk/Schmierenberg,2 Ulrik V. Pfanber-
ški je dobil posestva na Koroškem, medtem ko je Frideriku I. Žovneškemu
pripadla dediščina v Savinjski in Šaleški dolini.3 Delitev med slednjima pa
ni bila izvedena tako, da bi vsak dobil v last celotno posest na omenjenem
področju, temveč sta si nekatere (očitno pomembnejše) posesti razdelila;
predvsem pa sta kot kaže večkrat posegala drug drugemu v teritorije, zara-
di česar je prihajalo do stalnih sporov in fajd. Razdelila sta si na primer Ce-
lje, katerega polovico je prejel Friderik Žovneški, polovica pa je ostala vdo-
vi Elizabeti in Ulriku Pfanberškemu; prav tako sta si razdelila tudi posest
Guštanja.
Preglejmo ohranjeno listinsko gradivo in poglejmo, kaj lahko iz njega
zaključimo. Le nekaj dni po smrti moža je grofica Elizabeta Vovbrška na-
znanila, da je vzela v zaščito gornjegrajskega opata Leopolda in samostan,
ker ji je opat obljubil zvestobo, tako kot je to prej obljubil tudi njenemu po-
kojnemu možu. Hkrati je tudi potrdila, da imata opat in samostan pravi-
co prosto izbirati svojega odvetnika.4 Listino sta poleg ostalih pečatila tudi
oba glavna dediča, grof Ulrik Pfanberški in Friderik Žovneški. Oba sta ta-
koj, ko sta izvedela za smrt Hermana Vovbrškega, prihitela v Pliberk, oči-
tno z mislijo na delitev dediščine. Predvidevamo, da so se pogajanja o de-
litvi med obema strankama začela takoj. Elizabeta se je čez dve leti ponov-
no poročila, tokrat z grofom Viljemom Schaumberškim.5 Njen delež dote
po Hermanu Vovbrškem je bil ocenjen na 400 mark, za kar je dobila od
Ulrika Pfanberškega v zastavo gospostvo Trušnje, ki ga je smela obdrža-
ti tako dolgo, dokler ji ta ni izplačal omenjene vsote.6 Že leta 1323 pa sta
Ulrik Pfanberški in Elizabeta zastavila svojo polovico posesti v Celju ko-
roškemu maršalu Konradu iz Aufensteina. V listini pravita, da sta za dobo
treh let zastavila »vnsers rechten erbaigen Cylie die purch vnd den marcht
Prim. K. Tangl, Die Freien von Suneck, MHVSt 13/1864, 51.
Povzeto po: F. Krones, Freien von Saneck und der erste Graf von Cilli, v. 12. Jahrhundert bis
1360, 56–58.
1322, julij 10, Pliberk; orig. perg. listina v NALj, vrsta gornjegrajskih listin, št. listine 1903a;
regest v: MDC VIII, št. 626, 182; CKL, št. 111, 122, 123; I. Orožen, Das Benediktinerstift
Oberburg, 99.
1324, marec 20, Št. Vid (na Koroškem); regest v: MDC VIII, št. 701, 203.
K. Tangl, Die Freien von Suneck, 51.
