Page 335 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 335
itev vovbrške
dediščine in
svobodni plemiči
Žovneški
Grof Herman Vovbrški in njegova žena Elizabeta, rojena grofica Go-
riška, sicer nista imela potomcev, zato pa je imel Herman tri sestre,
katerih možje oz. potomci so bili upravičeni do dedovanja po njegovi nasil-
ni smrti 28. junija leta 1322.1 Prva sestra Elizabeta je bila prvič poročena z
grofom Hermanom Pfanberškim in drugič z grofom Henrikom von Ho-
henlohe – oba zakona sta ostala brez otrok. Druga sestra Marjeta je bila pr-
vič poročena z Leopoldom Žovneškim, ki pa je kmalu umrl (1268), zaradi
česar se je drugič poročila z grofom Ulrikom IV. Pfanberškim. Marjeta je
bila sicer v času smrti grofa Hermana Vovbrškega že pokojna, zato pa sta se
njena otroka, sin Ulrik V. Pfanberški in njegova sestra Elizabeta, žena He-
nrika Planinskega, potegovala za dediščino po stricu. Tretja sestra Katari-
na, poročena z Ulrikom II. Žovneškim, je bila prav tako že pokojna, a sta se
za veliko vovbrško dediščino tudi potegovala njena otroka Friderik I. Žov-
neški in njegova sestra Ana, poročena z Rudolfom Liechtensteinskim. Čas
od smrti grofa Hermana Vovbrškega pa vse do konca petdesetih let 14. sto-
letja tako na obravnavanem področju zaznamujejo najprej borbe med vse-
mi tremi dediči, iz katerih so izšli kot najmočnejši svobodni Žovneški, in
nato še borba med njimi in gospodi Ptujskimi, katerih posesti so bile Žov-
neškim oz. po letu 1341 grofom Celjskim napoti.
Glavni dediči, ki so se potegovali za vovbrško dediščino, so bili torej Eli-
zabeta von Hohenlohe, grof Ulrik V. Pfanberški in Friderik Žovneški. Žal
1322, junij 28; nekrolog kapele, posvečene sv. Moritzu na gradu Strassburg; objavljeno v:
MDC VIII, št. 624, 182 (»IV. Kalendas julii comes Hermannus de Hewnburch est interfec-
tus.«). Kdo in zakaj je umoril zadnjega predstavnika vovbrške rodbine, ohranjeni viri žal ne
poročajo.
dediščine in
svobodni plemiči
Žovneški
Grof Herman Vovbrški in njegova žena Elizabeta, rojena grofica Go-
riška, sicer nista imela potomcev, zato pa je imel Herman tri sestre,
katerih možje oz. potomci so bili upravičeni do dedovanja po njegovi nasil-
ni smrti 28. junija leta 1322.1 Prva sestra Elizabeta je bila prvič poročena z
grofom Hermanom Pfanberškim in drugič z grofom Henrikom von Ho-
henlohe – oba zakona sta ostala brez otrok. Druga sestra Marjeta je bila pr-
vič poročena z Leopoldom Žovneškim, ki pa je kmalu umrl (1268), zaradi
česar se je drugič poročila z grofom Ulrikom IV. Pfanberškim. Marjeta je
bila sicer v času smrti grofa Hermana Vovbrškega že pokojna, zato pa sta se
njena otroka, sin Ulrik V. Pfanberški in njegova sestra Elizabeta, žena He-
nrika Planinskega, potegovala za dediščino po stricu. Tretja sestra Katari-
na, poročena z Ulrikom II. Žovneškim, je bila prav tako že pokojna, a sta se
za veliko vovbrško dediščino tudi potegovala njena otroka Friderik I. Žov-
neški in njegova sestra Ana, poročena z Rudolfom Liechtensteinskim. Čas
od smrti grofa Hermana Vovbrškega pa vse do konca petdesetih let 14. sto-
letja tako na obravnavanem področju zaznamujejo najprej borbe med vse-
mi tremi dediči, iz katerih so izšli kot najmočnejši svobodni Žovneški, in
nato še borba med njimi in gospodi Ptujskimi, katerih posesti so bile Žov-
neškim oz. po letu 1341 grofom Celjskim napoti.
Glavni dediči, ki so se potegovali za vovbrško dediščino, so bili torej Eli-
zabeta von Hohenlohe, grof Ulrik V. Pfanberški in Friderik Žovneški. Žal
1322, junij 28; nekrolog kapele, posvečene sv. Moritzu na gradu Strassburg; objavljeno v:
MDC VIII, št. 624, 182 (»IV. Kalendas julii comes Hermannus de Hewnburch est interfec-
tus.«). Kdo in zakaj je umoril zadnjega predstavnika vovbrške rodbine, ohranjeni viri žal ne
poročajo.
