Page 333 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 333
Zgornja in spodnja Savinjska dolina 

škega – Guncel, pa nas napeljuje tudi na misel, da je morda tudi ta pripadal
eni od stranskih vej Hekenberških.

Čvrstejši položaj kot Kunšperški pa so si uspeli ustvariti njihovi soro-
dniki Ptujski. Čeprav smo videli, da so v borbi proti grofom Vovbrškim iz-
gubili odvetništvo nad Gornjegrajskim samostanom, so uspeli to izgubo
kompenzirati z zaokrožitvijo posesti okoli Dobrne in Lemberga in s prido-
bitvijo oglejskih fevdov po Frideriku Slovenjgraškem.168 Kacenštajnski vi-
tezi, ki so bili ptujski ministeriali, so se sicer začeli obnašati oportuno in so
se v veliki meri začeli naslanjati na grofe Vovbrške169 in jim služiti kot naje-
mniški vojaki,170 vendar sta grad in njegova posest ostala ves čas alod Ptuj-
skih, kar dokazuje tudi nadaljnje dogajanje, povezano s to posestvijo.171

V nekaj letih po koncu vovbrško-ptujske borbe za odvetniške pravice do
posesti Gornjegrajskega samostana – ta se je končala leta 1286 oziroma leta
1288, ko se tem pravicam dokončno odrečejo tudi gospodje Ptujski – se je
na obravnavanem področju ustvarilo krhko premirje med dvema glavnima
posvetnima posestnikoma, grofi Vovbrškimi in gospodi Ptujskimi. Svobo-
dni Žovneški pa so se osredotočili predvsem na dogajanje, ki je bilo vezano
na njihove posesti, katerih središče je bil grad Lemberg pri Poljčanah. Tega
ravnotežja ni porušila niti za Gornjegrajski samostan tako nesrečna epiz-
oda, ko se je opat Wulfing v boju med Habsburžani (kraljem Albertom in
vojvodo Rudolfom III.) in Henrikom, vojvodo Koroško-Tirolskim, izrekel
za stran slednjega ter se tako sprl tako z grofi Vovbrškimi kot z Žovneški-
mi plemiči in bil v tem boju poražen, ujet in prisiljen na sklenitev ponižu-
jočega premirja. Po zamenjavi opata je novi uspel konsolidirati razmerje z
Vovbrškimi, ki so nato do leta 1322 nemoteno izvajali odvetniške pravice
na samostanskih posestvih. V to ne ravno najbolj stabilno ravnotežje moči

yr mit gewonhait her pracht pat ...«). Za sorodstvo obeh družin, Hekenberških in Škodni-
kov, glej: D. Kos, Med gradom in mestom, 70.
 Glej podpoglavje Področje Šaleške doline v poglavju Obdobje od srede 13. stoletja do izumr-
tja grofov Vovbrških.
 Prvič v vovbrški listini leta 1311, avgust 24 (RHSt, št. 305, 85). Več o tem zgoraj, poglavje o
Kacenštajnu.
 Prim. listino iz 1318, junij 24 (MMK 19/1905, št. 28; MDC VIII, št. 432, 130; RHSt, št.
978, 259), s katero prejme Diepold Kacenštajnski, zvesti služabnik grofa Hermana Vovbrške-
ga, za svojo vojaško službo v vojni proti Čehom dve hubi. Več o tem zgoraj, poleg tega primer-
jaj še: Tone Ravnikar, Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini, v: Celjski grofje, stara tema
– nova spoznanja, Celje 1998, 79. Nazadnje najdemo Kacenštajnskega v službi Vovbrških še
leta 1320, kjer je v listini 1320, julij 27, Slovenska Bistrica (orig. perg. listina v ARS, listine vr-
njene iz HHStA Dunaj; regest v: MDC VIII, št. 545, 161) imenovan »unser diener«.
 Prim. T. Ravnikar, Žovneško-ptujski odnosi v Šaleški dolini, 79–82, in D. Kos, Med gradom
in mestom, 73, 74.
   328   329   330   331   332   333   334   335   336   337   338