Page 57 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 57
inistrski
mrhovini
Studio Ljubljana
4. X. 1990
Dober večer!
V enem od redkih intervjujev, ki jih je gospod kulturni minister Andrej Capuder na-
menil slovenski TV, je vse pišoče in govoreče, ki ob njegovem opletanju z delom in moli-
tvijo niso rjoveli od radosti, prijazno – in danes že lahko rečemo tudi ljubkovalno – krstil
za mrhovinarje, ki da so iz njegovega žlahtnega besedila iztrgali neznaten drobec in mu
nečedno naredili silo.
Četudi ankete javnega mnenja kažejo, da je gospod kulturni minister Slovencem na
moč antipatičen, bodo morali priznati, da je tokrat pokazal izredno mero samokritike in
da je užaljenost tistih, ki so se prepoznali kot mrhovinarji, povsem odveč. Zakaj?
Zoologija nas uči, da so mrhovinarji skromna in pohlevna bitja; svojega plena se ne lo-
tijo, dokler je v njem še količkaj življenja, temveč šele takrat, ko je dokončno mrtvo, razpa-
dlo in usmrajeno, ko je skratka crkovina. Biti mrhovinar ni torej nič nesnažnega, naspro-
tno: prav mrhovinarji so pogoj snažnosti in zagotovilo, da se mrhovina ne bo raztepla po-
dolgem in počez. Koga opsovati za mrhovinarja je torej neokusno, razglasiti za mrhovinar-
ja zato, ker je brodil po nečem, kar si bil napisal, pa vsaj nerodno: ni jih namreč mnogo, še
zlasti pa so redki med ministri, ki bi svoje besede takoj, ko so bile izrečene, razglasili za za-
udarjajočo mrhovino, ki jo bo najbolje kar takoj spraviti s poti.
Očitno pa pri ministru Capudru ne gre za spodrsljaj, temveč za koncept, namreč za
slovensko kulturo kot mrhovišče. Odpoved Svetovnih glasbenih dnevov v Ljubljani je go-
spod minister namreč utemeljil z dokončanjem kulturnega doma v Sežani, ustanovitvijo
profesionalnega pevskega zbora in s prireditvijo, ki bi družila slovenske skladatelje, ne pa
morda tudi drugih, recimo neslovenskih. Tujec je Slovencu odveč in preveč, raje se bo
mrhovini
Studio Ljubljana
4. X. 1990
Dober večer!
V enem od redkih intervjujev, ki jih je gospod kulturni minister Andrej Capuder na-
menil slovenski TV, je vse pišoče in govoreče, ki ob njegovem opletanju z delom in moli-
tvijo niso rjoveli od radosti, prijazno – in danes že lahko rečemo tudi ljubkovalno – krstil
za mrhovinarje, ki da so iz njegovega žlahtnega besedila iztrgali neznaten drobec in mu
nečedno naredili silo.
Četudi ankete javnega mnenja kažejo, da je gospod kulturni minister Slovencem na
moč antipatičen, bodo morali priznati, da je tokrat pokazal izredno mero samokritike in
da je užaljenost tistih, ki so se prepoznali kot mrhovinarji, povsem odveč. Zakaj?
Zoologija nas uči, da so mrhovinarji skromna in pohlevna bitja; svojega plena se ne lo-
tijo, dokler je v njem še količkaj življenja, temveč šele takrat, ko je dokončno mrtvo, razpa-
dlo in usmrajeno, ko je skratka crkovina. Biti mrhovinar ni torej nič nesnažnega, naspro-
tno: prav mrhovinarji so pogoj snažnosti in zagotovilo, da se mrhovina ne bo raztepla po-
dolgem in počez. Koga opsovati za mrhovinarja je torej neokusno, razglasiti za mrhovinar-
ja zato, ker je brodil po nečem, kar si bil napisal, pa vsaj nerodno: ni jih namreč mnogo, še
zlasti pa so redki med ministri, ki bi svoje besede takoj, ko so bile izrečene, razglasili za za-
udarjajočo mrhovino, ki jo bo najbolje kar takoj spraviti s poti.
Očitno pa pri ministru Capudru ne gre za spodrsljaj, temveč za koncept, namreč za
slovensko kulturo kot mrhovišče. Odpoved Svetovnih glasbenih dnevov v Ljubljani je go-
spod minister namreč utemeljil z dokončanjem kulturnega doma v Sežani, ustanovitvijo
profesionalnega pevskega zbora in s prireditvijo, ki bi družila slovenske skladatelje, ne pa
morda tudi drugih, recimo neslovenskih. Tujec je Slovencu odveč in preveč, raje se bo
