Page 43 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 43
um exonoratum ire
Studio Ljubljana
8. 1. 1990
Dober večer!
Ena od stvari, ki opredeljujejo mesto kot mesto, so nedvomno javna stranišča, kraj ka-
mor človek pohiti, če mora nemudoma razbremeniti trebuh. Ne, nikakor nismo name-
noma vulgarni, tako so dejanje hitenja na stranišče namreč opredeljevali stari Latinci: al-
vum exoneratum ire, iti razbremenit trebuh. Ako si vaščan, ga seveda lahko razbremeniš kar
tako mimogrede, za bližnjim plotom ali grmovjem, če pa si meščan, je zakonodajalec zate
iznašel posebno institucijo, ki jo je poimenoval javni sekret. Naj vam ponovno zagotovi-
mo, da nikakor ne skušamo biti po vsej sili vulgarni; sekret je namreč ugledna beseda la-
tinskega izvora, katere etimologijo bi z malce dobronamerne hudomušnosti lahko uvrsti-
li nekam med secretia, »izločanje«, in secretum, »samoten, oddaljen kraj«; če pa obe bese-
di pregnano povežemo, dobimo »izločanje na samotnem kraju«, kar je natanko definici-
ja javnega stranišča.
Kakor lahko vidite, če se malce sprehodite po to zadevnih ljubljanskih luknjah, so lju-
bljanska javna stranišča v glavnem na moč dolgočasna, aseptična in sterilna (le kdo bi si
mislil, kaj?), in človeku se zdi takorekoč za malo, da bi v njih razbremenil svoje trebušje.
Povsem drugačna pa so na primer stranišča na Filozofski fakulteti ali na Radiu Štu-
dent: niso sicer čisto javna, so pa zato toliko prijaznejša in prijetnejša, predvsem pa inte-
lektualno vznemirljivejša. Preden namreč početje, katerega proizvod so verbalne tapete, ki
jih lahko pokontemplirate na FF ali na RŠ, ocenite kot neokusen vandalizem, se spomni-
te vsakdanjih rekel kot, »ta pa (kar) bruha besede«, »ta ima pa besedno drisko«, ali celo,
»ta pa serje klamfe«. Kje je namreč primernejši kraj za dobesedno udejanjenje teh skato-
loških metafor, kot prav na stranišču? Lepota teh verbalnih fekalij ni le v tem, da naključ-
Studio Ljubljana
8. 1. 1990
Dober večer!
Ena od stvari, ki opredeljujejo mesto kot mesto, so nedvomno javna stranišča, kraj ka-
mor človek pohiti, če mora nemudoma razbremeniti trebuh. Ne, nikakor nismo name-
noma vulgarni, tako so dejanje hitenja na stranišče namreč opredeljevali stari Latinci: al-
vum exoneratum ire, iti razbremenit trebuh. Ako si vaščan, ga seveda lahko razbremeniš kar
tako mimogrede, za bližnjim plotom ali grmovjem, če pa si meščan, je zakonodajalec zate
iznašel posebno institucijo, ki jo je poimenoval javni sekret. Naj vam ponovno zagotovi-
mo, da nikakor ne skušamo biti po vsej sili vulgarni; sekret je namreč ugledna beseda la-
tinskega izvora, katere etimologijo bi z malce dobronamerne hudomušnosti lahko uvrsti-
li nekam med secretia, »izločanje«, in secretum, »samoten, oddaljen kraj«; če pa obe bese-
di pregnano povežemo, dobimo »izločanje na samotnem kraju«, kar je natanko definici-
ja javnega stranišča.
Kakor lahko vidite, če se malce sprehodite po to zadevnih ljubljanskih luknjah, so lju-
bljanska javna stranišča v glavnem na moč dolgočasna, aseptična in sterilna (le kdo bi si
mislil, kaj?), in človeku se zdi takorekoč za malo, da bi v njih razbremenil svoje trebušje.
Povsem drugačna pa so na primer stranišča na Filozofski fakulteti ali na Radiu Štu-
dent: niso sicer čisto javna, so pa zato toliko prijaznejša in prijetnejša, predvsem pa inte-
lektualno vznemirljivejša. Preden namreč početje, katerega proizvod so verbalne tapete, ki
jih lahko pokontemplirate na FF ali na RŠ, ocenite kot neokusen vandalizem, se spomni-
te vsakdanjih rekel kot, »ta pa (kar) bruha besede«, »ta ima pa besedno drisko«, ali celo,
»ta pa serje klamfe«. Kje je namreč primernejši kraj za dobesedno udejanjenje teh skato-
loških metafor, kot prav na stranišču? Lepota teh verbalnih fekalij ni le v tem, da naključ-
