Page 18 - Tatjana Vonta, Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb, Digitalna knjižnica, Dissertationes 8
P. 18
Organizirana predšolska vzgoja v izzivih družbenih sprememb
tudi na razvoj organizirane predšolske vzgoje. Gre za filozofska vprašanja o
tem, kakšna je narava otroka, zakaj je otrok takšen kot je, ali na to, kakšen
je, bolj vpliva njegova narava in faktorji dednosti ali okolje. Možni odgo-
vori se razvrščajo na eno ali drugo stran ali pa so nekje vmes med dedno-
stjo in okoljem. Na tako zastavljenem vprašanju se razrešuje osnovno pro-
tislovje, na katerega doslej še nismo dobili dokončnega odgovora, čeprav
ga sodobne študije o delovanju in razvoju možganov vse bolj pojasnjujejo,
in okrog katerega se vrti zgodovina predšolske pedagogike in organizira-
ne predšolske vzgoje. Kako interpretiramo otrokovo naravo, močno vpliva
na to, kako mislimo o otroku in kakšen odnos oblikujemo z njim, kakšne
cilje si postavimo, kako razumemo vlogo odraslega in otroka v medseboj-
ni komunikaciji, skratka na vse bistvene točke, ki opredeljujejo organizira-
no predšolsko vzgojo.
Cerkev je, kot najvišja avtoriteta v družbi pred renesanso, postavila svo-
jo lastno teorijo, da je otrok po naravi slab, saj je bil rojen v izvirnem grehu
in mu lahko samo disciplina pomaga pri tem, da ne postane še bolj pregre-
šen. Čeprav je malo strokovnjakov, ki se še nagibajo k tej ideji v današnjem
času, pa ostanki takšne filozofije še živijo. Še vedno obstajajo tendence h
»klestenju«, obvladovanju, uklanjanju, profiliranju, gnetenju in šabloni-
ziranju otrokove narave.
Konec 17. stoletja je angleški filozof John Locke (1632 – 1704) podal
osnovo drugačne usmeritve gledanja na otrokovo naravo, ko je postavil
tezo, da se otrok rodi kot »tabula rasa«. Prepričan je bil, da otrok nima
nobenih dednih zasnov, ki bi vplivale na njegov razvoj in da lahko le okolje
določa njegov razvoj. Otrok je po njegovem mnenju pasivno in receptivno
bitje, ki se uči tako, da vase sprejema dražljaje od drugih in iz okolja. Locke
je tako postavil temelje kasnejših behaviorističnih pristopov k vzgoji in iz-
obraževanju, ki so se razvili v sredini 20. stoletja in so še danes močno pri-
sotni na našem področju.
V začetku 18. stoletja pa se je začela razvijati še tretja smer gledanja na
otrokovo naravo. Francoski filozof Jean Jacques Rousseau (1712 – 1778) je
menil, da se otrok rodi s prirojeno težnjo k dobremu, ki pa jo odrasli lah-
ko pokvarijo. Tako pojmovanje je seveda prineslo veliko razliko v pojmova-
nju otroka. Rousseau se je zavzemal za otrokov naravni razvoj z minimal-
nim vmešavanjem odraslih. Verjel je, da narava skrbi za razvoj in da tak ra-
zvoj poteka kot »odpiranje popka pri vrtnici«, kjer cvetnih listov ne odpi-
raš, saj se sami razcvetijo. Otrok se po njegovem mnenju razvija po naravni
logični poti v skladu z nekim notranjim načrtom oziroma podedovanimi
zasnovami. Tak pogled na otrokovo naravo je kasneje usmerjal nativistič-
tudi na razvoj organizirane predšolske vzgoje. Gre za filozofska vprašanja o
tem, kakšna je narava otroka, zakaj je otrok takšen kot je, ali na to, kakšen
je, bolj vpliva njegova narava in faktorji dednosti ali okolje. Možni odgo-
vori se razvrščajo na eno ali drugo stran ali pa so nekje vmes med dedno-
stjo in okoljem. Na tako zastavljenem vprašanju se razrešuje osnovno pro-
tislovje, na katerega doslej še nismo dobili dokončnega odgovora, čeprav
ga sodobne študije o delovanju in razvoju možganov vse bolj pojasnjujejo,
in okrog katerega se vrti zgodovina predšolske pedagogike in organizira-
ne predšolske vzgoje. Kako interpretiramo otrokovo naravo, močno vpliva
na to, kako mislimo o otroku in kakšen odnos oblikujemo z njim, kakšne
cilje si postavimo, kako razumemo vlogo odraslega in otroka v medseboj-
ni komunikaciji, skratka na vse bistvene točke, ki opredeljujejo organizira-
no predšolsko vzgojo.
Cerkev je, kot najvišja avtoriteta v družbi pred renesanso, postavila svo-
jo lastno teorijo, da je otrok po naravi slab, saj je bil rojen v izvirnem grehu
in mu lahko samo disciplina pomaga pri tem, da ne postane še bolj pregre-
šen. Čeprav je malo strokovnjakov, ki se še nagibajo k tej ideji v današnjem
času, pa ostanki takšne filozofije še živijo. Še vedno obstajajo tendence h
»klestenju«, obvladovanju, uklanjanju, profiliranju, gnetenju in šabloni-
ziranju otrokove narave.
Konec 17. stoletja je angleški filozof John Locke (1632 – 1704) podal
osnovo drugačne usmeritve gledanja na otrokovo naravo, ko je postavil
tezo, da se otrok rodi kot »tabula rasa«. Prepričan je bil, da otrok nima
nobenih dednih zasnov, ki bi vplivale na njegov razvoj in da lahko le okolje
določa njegov razvoj. Otrok je po njegovem mnenju pasivno in receptivno
bitje, ki se uči tako, da vase sprejema dražljaje od drugih in iz okolja. Locke
je tako postavil temelje kasnejših behaviorističnih pristopov k vzgoji in iz-
obraževanju, ki so se razvili v sredini 20. stoletja in so še danes močno pri-
sotni na našem področju.
V začetku 18. stoletja pa se je začela razvijati še tretja smer gledanja na
otrokovo naravo. Francoski filozof Jean Jacques Rousseau (1712 – 1778) je
menil, da se otrok rodi s prirojeno težnjo k dobremu, ki pa jo odrasli lah-
ko pokvarijo. Tako pojmovanje je seveda prineslo veliko razliko v pojmova-
nju otroka. Rousseau se je zavzemal za otrokov naravni razvoj z minimal-
nim vmešavanjem odraslih. Verjel je, da narava skrbi za razvoj in da tak ra-
zvoj poteka kot »odpiranje popka pri vrtnici«, kjer cvetnih listov ne odpi-
raš, saj se sami razcvetijo. Otrok se po njegovem mnenju razvija po naravni
logični poti v skladu z nekim notranjim načrtom oziroma podedovanimi
zasnovami. Tak pogled na otrokovo naravo je kasneje usmerjal nativistič-
