Page 179 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 179
review ■ recenzija
pristopih vzgoje za film. Kako pomemben je poudarek na filmu kot umet
nosti – učinek le-te pa je upornost (umetnost se upira neposrednosti doje
manja gibljive podobe) –, se pokaže v četrtem poglavju, ko Bergala pokaže
na vez med filmom in vsakogaršnjim otroštvom, pri čemer gre za to, da je
»prave filme /…/ treba srečati ob pravem času« (45). Šola je tista, ki mora
organizirati takšno srečanje z učiteljem kot posrednikom. Njene možno
sti in naloge se nadalje povezujejo z ohranjanjem spomina na filme iz pre
teklosti in s primerjavami s sodobnimi filmi. Naj ostanem pri tem in pri
namigu, da je v knjigi artikuliranih še veliko nians v teh razmerjih in od
nosih, ki zadevajo tudi pokroviteljstvo nad otroki, ki ga avtor prepričljivo
odsvetuje. »Otrok je najbolj trmast gledalec, ki bo sledil kriterijem svo
jega okusa« (57). Ob obravnavi vprašanja odnosov med generacijami, ki
so v Franciji, kar zadeva učitelje filmske vzgoje nekoliko posebni, avtor
pripomn i, da je filmska vzgoja našla oporo v filmih, v »katerih je osrednja
tema učenje« (65). Na koncu poglavja tudi predlaga ilustrativni seznam
tovrstnih filmov, ki pa bi ga bilo treba po njegovem še precej dopolniti.
Peto poglavje se začne z »zgodbo« o DVD-jih, ki vsebujejo videoteko sto
tih filmov (L‘Eden cinema) in so jih v Franciji uvedli kot »kovček« za film
sko vzgojo. Tu gre za zgled, ki bi ga v drugih deželah lahko modificirali,
vendar pa z enakim namenom: približati filme iz različnih kinematografij
in obdobij filmske zgodovine, ki jih učenci v novodobni poplavi filmov iz
velikih produkcij morda nikoli ne bi videli. »Le šok in skrivnostnost, ki ju
prinaša umetniško delo v primerjavi s prežvečenimi podobami in plehki
mi zvoki vsakodnevne izkušnje, sta zares vzgojna,« (71), prepričljivo zapi
še Bergala, ko se upre pristopu »od Pokemonov do Dreyerja«, po katerem
bi pri vzgoji morali izhajati iz banalnosti, ki otroke sicer zabavajo. Preosta
lo razpravljanje v tem poglavju se sicer ukvarja s polemiko, ki jo je v Franci
ji sprožila uvedba kompleta DVD-jev, in s predvidevanji sprememb, ki jih
prinašajo nove tehnologije. Tu je treba upoštevati čas, ko je bila knjiga na
pisana. Takrat so v kinodvoranah bili analogni kinoprojektorji tako rekoč
v zadnjih vzdihljajih, a so še prevladovali. Bergala pomembnost izkušnje
kinodvorane in »avratične« (Benjamin!) kolektivnosti uravnoteži z na
vajanjem prednosti za šolsko delo, ki jo ponujajo DVD-ji. Danes bi nema
ra lahko to dopolnili z dostopnostjo filmske klasike tudi kar na internetu,
vendar to z vsebinskega vidika ni prav bistveno. Šesto poglavje prednosti
rabe takih pripomočkov, kot je DVD, posveti večjo pozornost, pri tem pa
je – tako kot pravzaprav v vseh poglavjih – razpravljanje prepleteno s skli
cevanji na mnoge konkretne filme in posamezne filmske sekvence. V zve
zi s tem je izredno zanimiva in, lahko bi rekel, zelo inspirativna Begalaje
va hvalnica filmskemu odlomku, ki je slikovito ponazorjena s primerom
deklice, ki je poznala film Nori Pierrot (J.-L. Godard, 1962) na pamet, do
177
pristopih vzgoje za film. Kako pomemben je poudarek na filmu kot umet
nosti – učinek le-te pa je upornost (umetnost se upira neposrednosti doje
manja gibljive podobe) –, se pokaže v četrtem poglavju, ko Bergala pokaže
na vez med filmom in vsakogaršnjim otroštvom, pri čemer gre za to, da je
»prave filme /…/ treba srečati ob pravem času« (45). Šola je tista, ki mora
organizirati takšno srečanje z učiteljem kot posrednikom. Njene možno
sti in naloge se nadalje povezujejo z ohranjanjem spomina na filme iz pre
teklosti in s primerjavami s sodobnimi filmi. Naj ostanem pri tem in pri
namigu, da je v knjigi artikuliranih še veliko nians v teh razmerjih in od
nosih, ki zadevajo tudi pokroviteljstvo nad otroki, ki ga avtor prepričljivo
odsvetuje. »Otrok je najbolj trmast gledalec, ki bo sledil kriterijem svo
jega okusa« (57). Ob obravnavi vprašanja odnosov med generacijami, ki
so v Franciji, kar zadeva učitelje filmske vzgoje nekoliko posebni, avtor
pripomn i, da je filmska vzgoja našla oporo v filmih, v »katerih je osrednja
tema učenje« (65). Na koncu poglavja tudi predlaga ilustrativni seznam
tovrstnih filmov, ki pa bi ga bilo treba po njegovem še precej dopolniti.
Peto poglavje se začne z »zgodbo« o DVD-jih, ki vsebujejo videoteko sto
tih filmov (L‘Eden cinema) in so jih v Franciji uvedli kot »kovček« za film
sko vzgojo. Tu gre za zgled, ki bi ga v drugih deželah lahko modificirali,
vendar pa z enakim namenom: približati filme iz različnih kinematografij
in obdobij filmske zgodovine, ki jih učenci v novodobni poplavi filmov iz
velikih produkcij morda nikoli ne bi videli. »Le šok in skrivnostnost, ki ju
prinaša umetniško delo v primerjavi s prežvečenimi podobami in plehki
mi zvoki vsakodnevne izkušnje, sta zares vzgojna,« (71), prepričljivo zapi
še Bergala, ko se upre pristopu »od Pokemonov do Dreyerja«, po katerem
bi pri vzgoji morali izhajati iz banalnosti, ki otroke sicer zabavajo. Preosta
lo razpravljanje v tem poglavju se sicer ukvarja s polemiko, ki jo je v Franci
ji sprožila uvedba kompleta DVD-jev, in s predvidevanji sprememb, ki jih
prinašajo nove tehnologije. Tu je treba upoštevati čas, ko je bila knjiga na
pisana. Takrat so v kinodvoranah bili analogni kinoprojektorji tako rekoč
v zadnjih vzdihljajih, a so še prevladovali. Bergala pomembnost izkušnje
kinodvorane in »avratične« (Benjamin!) kolektivnosti uravnoteži z na
vajanjem prednosti za šolsko delo, ki jo ponujajo DVD-ji. Danes bi nema
ra lahko to dopolnili z dostopnostjo filmske klasike tudi kar na internetu,
vendar to z vsebinskega vidika ni prav bistveno. Šesto poglavje prednosti
rabe takih pripomočkov, kot je DVD, posveti večjo pozornost, pri tem pa
je – tako kot pravzaprav v vseh poglavjih – razpravljanje prepleteno s skli
cevanji na mnoge konkretne filme in posamezne filmske sekvence. V zve
zi s tem je izredno zanimiva in, lahko bi rekel, zelo inspirativna Begalaje
va hvalnica filmskemu odlomku, ki je slikovito ponazorjena s primerom
deklice, ki je poznala film Nori Pierrot (J.-L. Godard, 1962) na pamet, do
177
