Page 177 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč
P. 177
Recenzija
Bergala, Alain (2017) Vzgoja za film. Razprava o poučevanju filma
v šolah in drugih okoljih. Prevedel: Jernej Pribošič. Ljubljana:
Društvo za širjenje filmske kulture KINO! in Membrana.
Sam sem moral najprej premisliti razmerja v zastarelih odnosih med fil-
mom in pedagogiko (26).
O filmski vzgoji in širjenju filmske kulture je govora vsaj od l. 1921, ko je
legendarni Ricciotto Canudo ustanovil prvi filmski klub CASA (Club des
amis du septième art). Toda filmska vzgoja v šoli je ostajala predmet ekspe
rimentiranja, ljubiteljskih delovanj učiteljev ipd., v kurikulumu pa prak
tično nikjer na svetu ni pridobila takega mesta, kakršnega so imele dru
ge umetnosti, zlasti literatura in, malo manj, umetnostna zgodovina. Ko
preberemo Bergalajevo knjigo, pa lahko nekoliko bolje razumemo, zakaj
je (bilo) tako. Čeprav se tudi »tradicionalne« umetnosti pogosto soočajo
z redukcijo razsežnosti svoje navzočnosti v šoli, še posebej pa v času vsilji
vosti meril koristnosti in uporabnosti na vseh stopnjah izobraževanja, pa
je filmska vzgoja tudi v fragmentarnih in »neobveznih« oblikah izrazite
je obsojena na popolno obrobnost in naključnost. Tako ni samo v Sloveni
ji, saj lahko rečemo, da gre za bolj ali manj splošno stanje v večini šolskih
sistemov – razen v francoskem.
Alain Bergala, filmski kritik in teoretik (med drugim je bil tudi urednik
Cahiers du cinema) ter univerzitetni predavatelj na področju teorije filma,
je bil polno udeležen pri ustvarjanju omenjene razlike francoskega šolske
ga sistema od drugih sistemov. V uvodnem poglavju namreč izvemo, da
je bil povabljen k uresničevanju petletnega načrta za razvoj umetnosti in
175
Bergala, Alain (2017) Vzgoja za film. Razprava o poučevanju filma
v šolah in drugih okoljih. Prevedel: Jernej Pribošič. Ljubljana:
Društvo za širjenje filmske kulture KINO! in Membrana.
Sam sem moral najprej premisliti razmerja v zastarelih odnosih med fil-
mom in pedagogiko (26).
O filmski vzgoji in širjenju filmske kulture je govora vsaj od l. 1921, ko je
legendarni Ricciotto Canudo ustanovil prvi filmski klub CASA (Club des
amis du septième art). Toda filmska vzgoja v šoli je ostajala predmet ekspe
rimentiranja, ljubiteljskih delovanj učiteljev ipd., v kurikulumu pa prak
tično nikjer na svetu ni pridobila takega mesta, kakršnega so imele dru
ge umetnosti, zlasti literatura in, malo manj, umetnostna zgodovina. Ko
preberemo Bergalajevo knjigo, pa lahko nekoliko bolje razumemo, zakaj
je (bilo) tako. Čeprav se tudi »tradicionalne« umetnosti pogosto soočajo
z redukcijo razsežnosti svoje navzočnosti v šoli, še posebej pa v času vsilji
vosti meril koristnosti in uporabnosti na vseh stopnjah izobraževanja, pa
je filmska vzgoja tudi v fragmentarnih in »neobveznih« oblikah izrazite
je obsojena na popolno obrobnost in naključnost. Tako ni samo v Sloveni
ji, saj lahko rečemo, da gre za bolj ali manj splošno stanje v večini šolskih
sistemov – razen v francoskem.
Alain Bergala, filmski kritik in teoretik (med drugim je bil tudi urednik
Cahiers du cinema) ter univerzitetni predavatelj na področju teorije filma,
je bil polno udeležen pri ustvarjanju omenjene razlike francoskega šolske
ga sistema od drugih sistemov. V uvodnem poglavju namreč izvemo, da
je bil povabljen k uresničevanju petletnega načrta za razvoj umetnosti in
175
