Page 178 - Šolsko polje, XXVIII, 2017, no. 1-2: Etika in šola, ur. Marjan Šimenc in Mitja Sardoč

ššoollsskkoo ppoolljjee, , lleettnniikk xxxxvi i i ,i ,š štteevvi li lkkaa3 –1 –42

kulture v šolah, ki sta ga konec leta 2000 zastavila takratni minister za
kulturo Jack Lang in ministrica za izobraževanje Catherine Tasca.1 Ta na­
črt je vseboval specifični poudarek na filmski vzgoji in iz tega je sledila ne
samo uvrstitev filmske vzgoje v kurikulum, ampak tudi izdelava širokega
nabora didaktičnih pripomočkov in filmsko-vzgojne literature za učitelje.
Oblikovalci omenjenega programa so sprejeli hipotezo Jacka Langa, po
kateri naj bi bilo posredovanje umetnosti v šolah osredotočeno na »sre­
čanje z drugostjo« (23). Kot poudarja Bergala – najprej že v uvodu –, pa
je bilo ključno spoznanje oblikovalcev programa vzgoje za film to, da kaže
predstaviti v šoli filmsko umetnost, pri čemer je bilo hitro jasno, da filma
ni mogoče »poučevati« tako kot, denimo, literarno zgodovino, ampak je
treba predvsem omogočiti učencem srečanje z njim. V skladu s tem so obli­
kovalci filmske vzgoje tudi razformirali »specializacijo« poučevanja film­
ske vzgoje in so sugerirali, naj učitelji tega predmeta poučevanje vzgoje za
film ne vzamejo za vseživljenjsko nalogo, saj tovrstna vzgoja ne prenese ru­
tinskega podajanja.
V tretjem poglavju knjige Bergala najprej opozori na vprašljivo povezovan­
je jezika in filma (predvsem v Franciji), kar pa je po njegovem »manjše zlo
kot instrumentalizacija filma« za poučevanje kar katerekoli vsebine. Po
tem, ko v živahnem narativnem slogu in v spominjanju na lastne dialo­
ge s teoretikoma in kritikoma Daneyem in Rivettom tematizira razliko
med mnenjem in okusom, preide k opredeljevanju filma kot umetnosti –
seveda v pedagoškem kontekstu. Za vsakogar, ki bi želel izvajati filmsko
vzgojo, je Bergalajeva poanta, da je treba učencem približati umetniško
vrhunske filme, posebej zanimiva; avtor namreč, na kratko povedano, za­
vrača zamisel, da bi pri učencih razvijali »kritično mišljenje« s pomočjo
»slabih filmov«. Poglavje se konča s polemično intoniranim avtorjevim
nasprotovanjem povezovanju filma z veznikom »in« z npr. avdiovizual­
nim, televizijo, mediji ipd. Četudi bi se nekatere njegove trditve marsiko­
mu lahko zdele nekolikanj »pretrde«, pa je osnovna logika tega razmišlja­
nja utemeljena. Trditev, da razumevanje gibljive podobe, ki ga razvijemo
ob gledanju npr. filmov Orsona Wellesa, ne pomaga kaj dosti pri razume­
vanju, denimo, televizijskega resničnostnega šova, nemara ni sprejemlji­
va brez zadržka. Toda v vsakem primeru je treba priznati, da je film treba
obravnavati najprej v estetskih terminih in da vsake vizualizacije v mno­
gih vprašljivih žanrih ne gre jemati na isti ravni. Iz teh dilem izhajajo za­
nimive kontroverze, ki so zanimive za razmišljanje o ustreznih okvirih in

1 Kmalu po začetnih korakih uvajanja novega koncepta filmske vzgoje v Franciji sem sam o
tem nekoliko izčrpneje pisal v reviji Ekran: Štrajn, Darko. Vzgoja pogleda: vzgoja filmske-
ga duha. Ekran, 2002, let. 39, št. 7–8, str. 30–32. Sintagma »vzgoja pogleda« pred to objavo v
Sloveniji ni obstajala, kmalu po objavi omenjenega članka pa je prešla v splošno rabo.

176