Page 204 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 204
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
Nobenega dvoma ni, da je pouk zgodovine velikega pomena za obliko-
vanje sožitja in vzajemnega razumevanja med evropskimi državami, naro-
di ter manjšinami. Prav gotovo pa je pomembno tudi to, da kurikulum zgo-
dovine razvijamo glede na spreminjajoče se možnosti poučevanja in glede
na spremembe v okolju, ki ga odločilno zaznamuje ekspanzija avdio-vizu-
alnih medijev, eksplozivno pomnoževanje kanalov komunikacije in digi-
talna tehnologija, ki je skupaj z vsem programjem tista mašinerija, ki učin-
kuje na vsa področja naše percepcije. Kot smo ugotovili že uvodoma, so
predstave o zgodovini, tudi če se vsakič niti ne zavedamo, da gre za zgodo-
vino, povezane z vizualnimi sporočili, s katerimi je nasičen družbeni sim-
bolni prostor. Take okoliščine omogočajo in terjajo intenzifikacijo rabe av-
dio-vizualnih sredstev in digitalnih »orodij« pri pouku zgodovine, pa tudi
zviševanje stopnje kritične pismenosti učencev na področju razbiranja spo-
ročil o zgodovini.
Na podlagi izdelave Observatorija za Slovenijo v letu 2016 se je poka-
zalo, da slovenski avdio-vizualni mediji predvajajo veliko oddaj, ki se na
različne načine nanašajo na zgodovino. Prav glede na oddaje o zgodovi-
ni lahko ugotavljamo pomembnost delovanja nacionalne javne radio-tele-
vizije spričo njene lastne produkcije informativnega programa, filmov, re-
portaž in drugih oddaj različnih žanrov in formatov. V primerjavi s tako
imenovanimi komercialnimi kanali je omenjena ustanova tudi veliko vero-
dostojnejša, četudi, kot smo ugotovili, pogosto neustrezno reagira na kon-
troverzna razumevanja zlasti novejših obdobij zgodovine. Kot množični
medij televizija neizbežno ta kontroverzna pojmovanja tudi sama so-proi-
zvaja. Iz primerjav z drugimi državami je razvidno, da se podobna naspro-
tja kažejo tudi drugje – malo bolj izrazito v Španiji in na Poljskem – toda v
Sloveniji je intenzivnost sporov o zgodovini dokazljivo najvišja. To pomeni,
da je uporabnost za pouk zgodovine televizijskih oddaj, ki so zlasti v pri-
meru RTV Slovenija zgledno dostopne v spletnem arhivu, nujno stvar pre-
udarka. Ta verjetno najbolj zadeva odnos oddaj do zgodovinskih dejstev in
do zgodovine kot vede. Videli smo, da posamezne oddaje že mejijo na po-
litično propagando in na tako imenovano »prisvajanje zgodovine«. Vseeno
pa lahko rečemo, da večina oddaj omogoča bogatenje pouka zgodovine v
različnih oblikah avdio-vizualnih prikazov. Za razliko od nekaterih drugih
držav Slovenija nima posebnega kanala posvečenega zgodovini, niti nima
rednih oddaj o zgodovini, ki bi npr. odpirale vpoglede v posamezna obdob-
ja in bi soočala dognanja zgodovinarjev.
204
Nobenega dvoma ni, da je pouk zgodovine velikega pomena za obliko-
vanje sožitja in vzajemnega razumevanja med evropskimi državami, naro-
di ter manjšinami. Prav gotovo pa je pomembno tudi to, da kurikulum zgo-
dovine razvijamo glede na spreminjajoče se možnosti poučevanja in glede
na spremembe v okolju, ki ga odločilno zaznamuje ekspanzija avdio-vizu-
alnih medijev, eksplozivno pomnoževanje kanalov komunikacije in digi-
talna tehnologija, ki je skupaj z vsem programjem tista mašinerija, ki učin-
kuje na vsa področja naše percepcije. Kot smo ugotovili že uvodoma, so
predstave o zgodovini, tudi če se vsakič niti ne zavedamo, da gre za zgodo-
vino, povezane z vizualnimi sporočili, s katerimi je nasičen družbeni sim-
bolni prostor. Take okoliščine omogočajo in terjajo intenzifikacijo rabe av-
dio-vizualnih sredstev in digitalnih »orodij« pri pouku zgodovine, pa tudi
zviševanje stopnje kritične pismenosti učencev na področju razbiranja spo-
ročil o zgodovini.
Na podlagi izdelave Observatorija za Slovenijo v letu 2016 se je poka-
zalo, da slovenski avdio-vizualni mediji predvajajo veliko oddaj, ki se na
različne načine nanašajo na zgodovino. Prav glede na oddaje o zgodovi-
ni lahko ugotavljamo pomembnost delovanja nacionalne javne radio-tele-
vizije spričo njene lastne produkcije informativnega programa, filmov, re-
portaž in drugih oddaj različnih žanrov in formatov. V primerjavi s tako
imenovanimi komercialnimi kanali je omenjena ustanova tudi veliko vero-
dostojnejša, četudi, kot smo ugotovili, pogosto neustrezno reagira na kon-
troverzna razumevanja zlasti novejših obdobij zgodovine. Kot množični
medij televizija neizbežno ta kontroverzna pojmovanja tudi sama so-proi-
zvaja. Iz primerjav z drugimi državami je razvidno, da se podobna naspro-
tja kažejo tudi drugje – malo bolj izrazito v Španiji in na Poljskem – toda v
Sloveniji je intenzivnost sporov o zgodovini dokazljivo najvišja. To pomeni,
da je uporabnost za pouk zgodovine televizijskih oddaj, ki so zlasti v pri-
meru RTV Slovenija zgledno dostopne v spletnem arhivu, nujno stvar pre-
udarka. Ta verjetno najbolj zadeva odnos oddaj do zgodovinskih dejstev in
do zgodovine kot vede. Videli smo, da posamezne oddaje že mejijo na po-
litično propagando in na tako imenovano »prisvajanje zgodovine«. Vseeno
pa lahko rečemo, da večina oddaj omogoča bogatenje pouka zgodovine v
različnih oblikah avdio-vizualnih prikazov. Za razliko od nekaterih drugih
držav Slovenija nima posebnega kanala posvečenega zgodovini, niti nima
rednih oddaj o zgodovini, ki bi npr. odpirale vpoglede v posamezna obdob-
ja in bi soočala dognanja zgodovinarjev.
204
