Page 125 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 125
Osnovnošolski literarni kanon
ali kaj smo brali/beremo v šoli
Martina Mejak
G Šolski literarni kanon
lavna vsebina pouka književnosti so t. i. klasiki oz. kanonski avtorji in
njihova kanonska dela (Krakar Vogel, 2001). Klasika (v smislu klasični av-
torji oz. literarna dela) in (literarni) kanon (kanonski avtorji oz. kanonska
dela) nista sopomenki. Izraz klasika je v 19. stoletju pridobil še dodatne po-
mene, in sicer: umirjenost, enovitost, ravnotežje itd. K uveljavitvi izraza li-
terarni kanon, ki je konec 80. let 20. stoletja začel izpodrivati pojem klasika,
je veliko pripomogel literarni kritik in filolog Ernst Robert Curtius s svo-
jim delom Europäische Literatur und Lateinisches Mittelalter, ki je izšlo leta
1948 (Juvan, 1991; Dović, 2003).
Kanonski avtorji so v literarni vedi zabeleženi kot tisti avtorji in tis-
ta dela, ki tvorijo jedro literarnega kanona oz. gre za »razmeroma nespre-
menljiv repertoar del in piscev »(npr. Trubar, Vodnik, Linhart, Prešeren,
Levstik, Cankar)« (Juvan, 1991: 120). Literarni kanon je tako sestavljen iz
stabilnega jedra in spremembam bolj podvrženega obrobja (ibid.). Velja
omeniti tudi termin nacionalni in svetovni kanon oz. kanon svetovne li-
terature, ki sta povezana z nastankom nacionalnih jezikov in književnosti
ter s cepitvijo na latinski kanon in »kanon vernakularnih literatur« (Dović,
2003: 21) ter predromantično in romantično idejo o svetovni kulturi (ibid.:
glej tudi Juvan, 1991). Metka Kordigel Aberšek (2008) razlikuje kanon na
ravni civilizacijskega kroga, kanon na nacionalni ravni in kanon na dru-
žinski ravni oz. družinski kanon; doživljanje in poznavanja kanona na rav-
125
ali kaj smo brali/beremo v šoli
Martina Mejak
G Šolski literarni kanon
lavna vsebina pouka književnosti so t. i. klasiki oz. kanonski avtorji in
njihova kanonska dela (Krakar Vogel, 2001). Klasika (v smislu klasični av-
torji oz. literarna dela) in (literarni) kanon (kanonski avtorji oz. kanonska
dela) nista sopomenki. Izraz klasika je v 19. stoletju pridobil še dodatne po-
mene, in sicer: umirjenost, enovitost, ravnotežje itd. K uveljavitvi izraza li-
terarni kanon, ki je konec 80. let 20. stoletja začel izpodrivati pojem klasika,
je veliko pripomogel literarni kritik in filolog Ernst Robert Curtius s svo-
jim delom Europäische Literatur und Lateinisches Mittelalter, ki je izšlo leta
1948 (Juvan, 1991; Dović, 2003).
Kanonski avtorji so v literarni vedi zabeleženi kot tisti avtorji in tis-
ta dela, ki tvorijo jedro literarnega kanona oz. gre za »razmeroma nespre-
menljiv repertoar del in piscev »(npr. Trubar, Vodnik, Linhart, Prešeren,
Levstik, Cankar)« (Juvan, 1991: 120). Literarni kanon je tako sestavljen iz
stabilnega jedra in spremembam bolj podvrženega obrobja (ibid.). Velja
omeniti tudi termin nacionalni in svetovni kanon oz. kanon svetovne li-
terature, ki sta povezana z nastankom nacionalnih jezikov in književnosti
ter s cepitvijo na latinski kanon in »kanon vernakularnih literatur« (Dović,
2003: 21) ter predromantično in romantično idejo o svetovni kulturi (ibid.:
glej tudi Juvan, 1991). Metka Kordigel Aberšek (2008) razlikuje kanon na
ravni civilizacijskega kroga, kanon na nacionalni ravni in kanon na dru-
žinski ravni oz. družinski kanon; doživljanje in poznavanja kanona na rav-
125
