Page 126 - Mitja Sardoč, Igor Ž. Žagar in Ana Mlekuž, ur. ▪︎ Raziskovanje v vzgoji in izobraževanju. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2018. Digitalna knjižnica, Dissertationes 26
P. 126
r aziskovanje v vzgoji in izobr aževanju
ni civilizacijskega kroga omogoča inkulturacijo, kanon na nacionalni ravni
omogoča razvijanje nacionalne pripadnosti, družinski kanon omogoči ob-
čutek varnosti in pripadnosti na osebni ravni.
Literarni kanon in šolski literarni kanon1 se le delno prekrivata, prek-
rivanje poteka v točki jedra literarnega kanona.
»Čeprav se pojma kanon in kanon šolskega čtiva razlikujeta, ju
povezuje bistveni element: splošno prepričanje, da je šolski ka-
non nerazdružljivo povezan s kanonom, razumljenim kot zbirka
za kulturo najpomembnejših besedil, in da torej nesporno izhaja
iz njega, saj je to njegov najbližji intertekst. V skladu s tem prepri-
čanjem je šolski kanon, tudi če ne vsebuje vseh besedil, ki v neki
kulturi veljajo za kanonska (in praviloma jih – iz znanih razlo-
gov – ne vsebuje), izbor besedil, katerih kanonskost ni vprašljiva.«
(Kopczyk, 2006: 339)
Razprave o literarnem kanonu, ki so v zadnjih desetletjih eno osre-
dnjih zanimanj literarne vede, razkrivajo mehanizme ohranjanja leposlov-
nih del v zavesti bralcev (Dović, 2003) oz. dejavnike literarne kanonizacije,
kot jih opredeljuje Božič (2011). Pojem kanon v primerjavi s klasiko vklju-
čuje sociološko plat oz. razlaga vlogo institucij in izobraževalnega sistema
(Dović, 2003). O sociološki usedlini v terminu kanon razpravlja tudi Ju-
van (1991):
»/K/anon je pojem, ki bi ga kakšen razmejevalec diskurzivnih di-
sciplin lahko uvrstil v izrazite registre sociologije literature oz.
kulture ali morda literarnozgodovinske metodologije ali recep-
cijske zgodovine. Z njim hočemo govoriti le o razlogih in meha-
nizmih, ki so privedli do tega, da je določenemu bralnemu občin-
stvu prezenten določen izbor besedil, avtorjev, z njimi povezanih
komentarjev, razlag, vrednot in sistematizacij, medtem ko ostala
slovstvena proizvodnja ostaja v mrtvem kotu njegovega kulturne-
ga pogleda; s kanonom odgovarjamo tudi na vprašanja o postop-
kih, strategijah in ustanovah, ki vzdržujejo, stabilizirajo, uravna-
vajo interese sprejemalcev, in o trajnejših ozadjih (konvencijah,
normah, temah, prototipih), ki pri tvorjenju novih besedil sprem-
ljajo evolucijske premike.« (ibid: 118)
1 Jauss je npr. pisal o kanonu šolskega branja (Jauss, 1998: 446).
126
ni civilizacijskega kroga omogoča inkulturacijo, kanon na nacionalni ravni
omogoča razvijanje nacionalne pripadnosti, družinski kanon omogoči ob-
čutek varnosti in pripadnosti na osebni ravni.
Literarni kanon in šolski literarni kanon1 se le delno prekrivata, prek-
rivanje poteka v točki jedra literarnega kanona.
»Čeprav se pojma kanon in kanon šolskega čtiva razlikujeta, ju
povezuje bistveni element: splošno prepričanje, da je šolski ka-
non nerazdružljivo povezan s kanonom, razumljenim kot zbirka
za kulturo najpomembnejših besedil, in da torej nesporno izhaja
iz njega, saj je to njegov najbližji intertekst. V skladu s tem prepri-
čanjem je šolski kanon, tudi če ne vsebuje vseh besedil, ki v neki
kulturi veljajo za kanonska (in praviloma jih – iz znanih razlo-
gov – ne vsebuje), izbor besedil, katerih kanonskost ni vprašljiva.«
(Kopczyk, 2006: 339)
Razprave o literarnem kanonu, ki so v zadnjih desetletjih eno osre-
dnjih zanimanj literarne vede, razkrivajo mehanizme ohranjanja leposlov-
nih del v zavesti bralcev (Dović, 2003) oz. dejavnike literarne kanonizacije,
kot jih opredeljuje Božič (2011). Pojem kanon v primerjavi s klasiko vklju-
čuje sociološko plat oz. razlaga vlogo institucij in izobraževalnega sistema
(Dović, 2003). O sociološki usedlini v terminu kanon razpravlja tudi Ju-
van (1991):
»/K/anon je pojem, ki bi ga kakšen razmejevalec diskurzivnih di-
sciplin lahko uvrstil v izrazite registre sociologije literature oz.
kulture ali morda literarnozgodovinske metodologije ali recep-
cijske zgodovine. Z njim hočemo govoriti le o razlogih in meha-
nizmih, ki so privedli do tega, da je določenemu bralnemu občin-
stvu prezenten določen izbor besedil, avtorjev, z njimi povezanih
komentarjev, razlag, vrednot in sistematizacij, medtem ko ostala
slovstvena proizvodnja ostaja v mrtvem kotu njegovega kulturne-
ga pogleda; s kanonom odgovarjamo tudi na vprašanja o postop-
kih, strategijah in ustanovah, ki vzdržujejo, stabilizirajo, uravna-
vajo interese sprejemalcev, in o trajnejših ozadjih (konvencijah,
normah, temah, prototipih), ki pri tvorjenju novih besedil sprem-
ljajo evolucijske premike.« (ibid: 118)
1 Jauss je npr. pisal o kanonu šolskega branja (Jauss, 1998: 446).
126
