Page 11 - Štrajn, Darko. 2018. Vzgoja družbe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 11
d 9
Vzgoja in izobraževanje ali z eno besedo edukacija sta sestavini druž-
be v najširšem pomenu besede. Kot v knjigi večkrat opozorimo, gre
za tisto sestavino, ki je ključna za reprodukcijo družbe. Na konceptualni
ravni (za to raven pa nam v tem besedilu pretežno gre) velja, da je eduka-
cija (vzgoja in izobraževanje) veliko širši pojem od pojma šolstva, na kate-
rega vsak od nas najprej pomisli, ko je beseda o edukaciji. Če se v zadnjih
nekaj desetletjih, ko govorimo o tretji industrijski revoluciji, o informacij-
ski družbi, družbi znanja, refleksivni družbi, pogovarjamo o konstrukciji
družbe v luči teh terminov, vključujemo v vse te pojme edukacijo in pri tem
mislimo na šolski sistem, h kateremu povsod po svetu z razvitimi šolskimi
sistemi praviloma prištevamo še vseživljenjsko izobraževanje (ali učenje). Iz
pravkar povedanega izhaja, da je tisto, v čemer se pojem edukacije seman-
tično razlikuje od pojma šolstva, torej tisto, v čemer ta pojem presega dolo-
čila bolj objektno definiranega pojma šolstva, vendarle konec koncev sploh
mogoče misliti v povezavi in odvisnosti od pojma šolstva. Glede na našte-
ta poimenovanja družbe, v katera so vpisane predstave in projekcije, ki jih
uokvirjajo vsakršne progresistične in razvojne ideologije, je mogoče ugoto-
viti, da se šolstvo pretežno povezuje s »pozitivnimi« konotacijami, saj ga
omenjamo kot instrument napredka in izboljševanja družbe. Skorajda brez
izjeme pa lahko ugotavljamo, da se takrat, ko določeni »negativni« pojavi
kažejo na to, da je nekaj narobe v družbeni konstrukciji, da »družba« ne
deluje tako, kot bi morala (bodisi v pogledu s strani institucij oblasti bodisi
s strani civilno družbenih organizmov), družbeni akterji spomnijo na edu-
kacijo in na šolstvo; kadar je torej v družbi nekaj problem, je tega krivo šol-
stvo ali pa je šolstvo pozvano k reševanju problema. Vse te »samoumevne«
Vzgoja in izobraževanje ali z eno besedo edukacija sta sestavini druž-
be v najširšem pomenu besede. Kot v knjigi večkrat opozorimo, gre
za tisto sestavino, ki je ključna za reprodukcijo družbe. Na konceptualni
ravni (za to raven pa nam v tem besedilu pretežno gre) velja, da je eduka-
cija (vzgoja in izobraževanje) veliko širši pojem od pojma šolstva, na kate-
rega vsak od nas najprej pomisli, ko je beseda o edukaciji. Če se v zadnjih
nekaj desetletjih, ko govorimo o tretji industrijski revoluciji, o informacij-
ski družbi, družbi znanja, refleksivni družbi, pogovarjamo o konstrukciji
družbe v luči teh terminov, vključujemo v vse te pojme edukacijo in pri tem
mislimo na šolski sistem, h kateremu povsod po svetu z razvitimi šolskimi
sistemi praviloma prištevamo še vseživljenjsko izobraževanje (ali učenje). Iz
pravkar povedanega izhaja, da je tisto, v čemer se pojem edukacije seman-
tično razlikuje od pojma šolstva, torej tisto, v čemer ta pojem presega dolo-
čila bolj objektno definiranega pojma šolstva, vendarle konec koncev sploh
mogoče misliti v povezavi in odvisnosti od pojma šolstva. Glede na našte-
ta poimenovanja družbe, v katera so vpisane predstave in projekcije, ki jih
uokvirjajo vsakršne progresistične in razvojne ideologije, je mogoče ugoto-
viti, da se šolstvo pretežno povezuje s »pozitivnimi« konotacijami, saj ga
omenjamo kot instrument napredka in izboljševanja družbe. Skorajda brez
izjeme pa lahko ugotavljamo, da se takrat, ko določeni »negativni« pojavi
kažejo na to, da je nekaj narobe v družbeni konstrukciji, da »družba« ne
deluje tako, kot bi morala (bodisi v pogledu s strani institucij oblasti bodisi
s strani civilno družbenih organizmov), družbeni akterji spomnijo na edu-
kacijo in na šolstvo; kadar je torej v družbi nekaj problem, je tega krivo šol-
stvo ali pa je šolstvo pozvano k reševanju problema. Vse te »samoumevne«
