Page 9 - Darko Štrajn, Umetnost v realnosti, Dissertationes 18
P. 9
dgovor
Vse razsežnosti še niso jasne, nič še ni dokončno, ta realnost še ni
zares povsem refleksivno spoznavna, opredeljiva in razumljiva, a
je tu; nekako tako je bilo, ko je nekoč »nastal« film in posledice za ta-
kratno realnost niso bile v vseh pogledih razumljive in razvidne, četu-
di se je nekaj zgodilo z vidnostjo, z videnjem in seveda z védenjem. Kar
se zdaj sicer vidi – ni pa nam dokončno jasno, kako vse se pogledi vrača-
jo nevednim vidcem – je zajeto v poimenovanjih, ki vsebujejo pridevnik
»digitalno« in/ali »virtualno«. Ni dvoma, da je zdaj digitalna tehno-
logija določujoča za realnost in za vse, kar ta pojem zaobsega, ne naza-
dnje, tudi za umetnost. Status umetnosti je zdaj utemeljen onkraj meja
estetike, definirane z lepoto ali s pojmi v krogu koncepta sublimnega v
kantovski vizuri. Pravzaprav se v kognitivnem prostoru virtualne real-
nosti, ki jo generira digitalna tehnologija, umetnost in realnost preže-
mata in soproizvajata na nov način, ki ga še nismo dovolj opredelili, am-
pak v globalnem okviru intenzivno delamo na tem. Te tematike ne ome-
njamo zato, ker je digitalna tehnologija tema te knjige, ampak zato, ker
digitalnost in vse, kar k njej sodi, še ni tema te knjige, se bomo pa te te-
matike lotili v knjigi, ki je za zdaj še samo načrtovana. Tema pričujo-
če knjige pa je reprodukcija, terminus tehnicus, ki je v tridesetih letih
20. stoletja postal teoretski pojem, brez katerega se vprašanj, ki nam jih
zdaj zastavlja digitalna virtualna realnost, ne da razumeti. Reprodukci-
ja, izdelovanje kopij, razmnoževanje, umetnost, prikazovanje gibljivih
podob, gibanje v urbanem prostoru, subjektivnost »proizvedena« v iz-
obraževalnih institucijah, kapitalizem, industrija, revolucija, percepcija
itd. so označevalne točke v besedilih Walterja Benjamina, še zlasti pa v
Vse razsežnosti še niso jasne, nič še ni dokončno, ta realnost še ni
zares povsem refleksivno spoznavna, opredeljiva in razumljiva, a
je tu; nekako tako je bilo, ko je nekoč »nastal« film in posledice za ta-
kratno realnost niso bile v vseh pogledih razumljive in razvidne, četu-
di se je nekaj zgodilo z vidnostjo, z videnjem in seveda z védenjem. Kar
se zdaj sicer vidi – ni pa nam dokončno jasno, kako vse se pogledi vrača-
jo nevednim vidcem – je zajeto v poimenovanjih, ki vsebujejo pridevnik
»digitalno« in/ali »virtualno«. Ni dvoma, da je zdaj digitalna tehno-
logija določujoča za realnost in za vse, kar ta pojem zaobsega, ne naza-
dnje, tudi za umetnost. Status umetnosti je zdaj utemeljen onkraj meja
estetike, definirane z lepoto ali s pojmi v krogu koncepta sublimnega v
kantovski vizuri. Pravzaprav se v kognitivnem prostoru virtualne real-
nosti, ki jo generira digitalna tehnologija, umetnost in realnost preže-
mata in soproizvajata na nov način, ki ga še nismo dovolj opredelili, am-
pak v globalnem okviru intenzivno delamo na tem. Te tematike ne ome-
njamo zato, ker je digitalna tehnologija tema te knjige, ampak zato, ker
digitalnost in vse, kar k njej sodi, še ni tema te knjige, se bomo pa te te-
matike lotili v knjigi, ki je za zdaj še samo načrtovana. Tema pričujo-
če knjige pa je reprodukcija, terminus tehnicus, ki je v tridesetih letih
20. stoletja postal teoretski pojem, brez katerega se vprašanj, ki nam jih
zdaj zastavlja digitalna virtualna realnost, ne da razumeti. Reprodukci-
ja, izdelovanje kopij, razmnoževanje, umetnost, prikazovanje gibljivih
podob, gibanje v urbanem prostoru, subjektivnost »proizvedena« v iz-
obraževalnih institucijah, kapitalizem, industrija, revolucija, percepcija
itd. so označevalne točke v besedilih Walterja Benjamina, še zlasti pa v
