Page 350 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 350
kov je v celotnem izvozu petkrat manjši. To se nadalju-
je pri pokojninah in socialnih pomočeh pa vse do štipendij
za študente.
Prestrukturirati raziskovanje
Veliko število raziskovalcev v akademski sferi v ničemer
ni pripomoglo k izboljšanju naše blaginje. Dodana vrednost
se ne spreminja. Je izraz socialistične ureditve znanosti, kaj-
ti ti inštituti so bili ustanovljeni še po sovjetskem vzoru in
so se obdržali do danes. Njihov obstoj s približno pol od-
stotka BDP finančno ni pomemben, huje je, da je industrija
brez razvojnega potenciala, ki določa vse ekonomske kazal-
nike blaginje države.
Če bomo hoteli dohiteti denimo Avstrijo, bo treba pre-
strukturirati raziskovanje. Ni nujno, da bi bila ta operacija
boleča. Če bi preselili del sedanjih raziskovalcev na univer-
zo, del pa v industrijo, kjer bi odločilno zvišali našo inova-
cijsko raven, bi končno lahko dosegli prestrukturiranje in-
dustrije na višjo tehnologijo, odprli nova tehnološka podro-
čja, povečali dodano vrednost na zaposlenega in s tem zviša-
li vse plače in pokojnine.
Takšno preseljevanje raziskovalcev je predvidel že seda-
nji Nacionalni raziskovalno-razvojni program z določilom,
da se bo od 30 do 40 odstotkov raziskovalcev preselilo iz
akademske sfere v gospodarstvo, kar je bilo sprejeto zara-
di pritiska gospodarstva in zaradi uskladitve z visoko raz-
vitimi državami EU, ki imajo v gospodarstvu 65 odstotkov
vseh raziskovalcev, pri nas pa samo 41 odstotkov. To določi-
lo je prejšnja vlada ignorirala. Celo nasprotno: število razi-
skovalcev v akademski sferi je v letih med 2004 in 2008 sko-
raj podvojila.
Konsenza še ne bo
V teh razmerah je nesmisel iskati konsenz vseh priza-
detih za načrt ukrepov za takšno prestrukturiranje, zlasti
je pri pokojninah in socialnih pomočeh pa vse do štipendij
za študente.
Prestrukturirati raziskovanje
Veliko število raziskovalcev v akademski sferi v ničemer
ni pripomoglo k izboljšanju naše blaginje. Dodana vrednost
se ne spreminja. Je izraz socialistične ureditve znanosti, kaj-
ti ti inštituti so bili ustanovljeni še po sovjetskem vzoru in
so se obdržali do danes. Njihov obstoj s približno pol od-
stotka BDP finančno ni pomemben, huje je, da je industrija
brez razvojnega potenciala, ki določa vse ekonomske kazal-
nike blaginje države.
Če bomo hoteli dohiteti denimo Avstrijo, bo treba pre-
strukturirati raziskovanje. Ni nujno, da bi bila ta operacija
boleča. Če bi preselili del sedanjih raziskovalcev na univer-
zo, del pa v industrijo, kjer bi odločilno zvišali našo inova-
cijsko raven, bi končno lahko dosegli prestrukturiranje in-
dustrije na višjo tehnologijo, odprli nova tehnološka podro-
čja, povečali dodano vrednost na zaposlenega in s tem zviša-
li vse plače in pokojnine.
Takšno preseljevanje raziskovalcev je predvidel že seda-
nji Nacionalni raziskovalno-razvojni program z določilom,
da se bo od 30 do 40 odstotkov raziskovalcev preselilo iz
akademske sfere v gospodarstvo, kar je bilo sprejeto zara-
di pritiska gospodarstva in zaradi uskladitve z visoko raz-
vitimi državami EU, ki imajo v gospodarstvu 65 odstotkov
vseh raziskovalcev, pri nas pa samo 41 odstotkov. To določi-
lo je prejšnja vlada ignorirala. Celo nasprotno: število razi-
skovalcev v akademski sferi je v letih med 2004 in 2008 sko-
raj podvojila.
Konsenza še ne bo
V teh razmerah je nesmisel iskati konsenz vseh priza-
detih za načrt ukrepov za takšno prestrukturiranje, zlasti
