Page 349 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 349
smo jih približno 3000, danes obstajajo skupine le po več
deset ljudi. Zato se računalništvo in mikroelektronika, srce
visoke tehnologije, ne širita, število zaposlenih in podjetij se
celo manjša, na manj kot desetino industrije, biti pa bi mo-
rala vsaj tretjina. Politiki tarnajo, da ni prestrukturiranja.
So pa sami krivi.
Resda so naša podjetja v letih med 2004 in 2008 pove-
čala število razvojnikov, a avstrijska so jih tudi, zato ostaja
razlika konstantna: okrog 1200 na milijon prebivalcev. Po-
leg tega moramo vedeti, da je razvojnik lahko uspešen šele
po petih letih, drugače kot raziskovalec, ker ne prihaja na
nezorano ledino, ampak mora obvladati več tisoč sestavnih
kock, da izvaja selekcijo in kombinacijo. Značilno je, da jih
je med našimi razvojniki čedalje manj z drugo univerzite-
tno stopnjo.
Iz akademske sfere v gospodarstvo
Zato so znanstveniki za razvojni preboj nekoristni, pre-
več jih je, kajti v razvojnih projektih je temeljnih raziskav le
pet odstotkov. Znanstvenike mora plačevati, namesto da bi
delali v industriji inventivno za svoje večje plače in blaginjo
prebivalstva. Skrajna karikatura je Bolgarija, ki ima v inšti-
tutih šestkrat več raziskovalcev kot v industriji, pa je najrev-
nejša država v EU, kjer je plača inženirja 180 evrov. To je bil
sovjetski sistem. Podobno je v vseh postsocialističnih drža-
vah EU.
Med njimi smo tudi mi, razlika med nami in Avstri-
jo je tudi 2,5-kratnik v plačah in blaginji. Če se primerja-
mo z Avstrijo, Švico ali Dansko, bode v oči zelo velik delež
raziskovalcev na inštitutih glede na razvojnike v industriji,
saj jih je pri nas 68 odstotkov, v Avstriji 5,8, Švici 3,4 in na
Danskem 9 odstotkov. To znižuje naše inovacijske in eko-
nomske kazalnike: dodano vrednost na zaposlenega imamo
trikrat manjšo, patentov relativno sedemkrat manj, blagov-
nih znamk osemkrat manj, delež izvoza visokotehničnih iz-
deset ljudi. Zato se računalništvo in mikroelektronika, srce
visoke tehnologije, ne širita, število zaposlenih in podjetij se
celo manjša, na manj kot desetino industrije, biti pa bi mo-
rala vsaj tretjina. Politiki tarnajo, da ni prestrukturiranja.
So pa sami krivi.
Resda so naša podjetja v letih med 2004 in 2008 pove-
čala število razvojnikov, a avstrijska so jih tudi, zato ostaja
razlika konstantna: okrog 1200 na milijon prebivalcev. Po-
leg tega moramo vedeti, da je razvojnik lahko uspešen šele
po petih letih, drugače kot raziskovalec, ker ne prihaja na
nezorano ledino, ampak mora obvladati več tisoč sestavnih
kock, da izvaja selekcijo in kombinacijo. Značilno je, da jih
je med našimi razvojniki čedalje manj z drugo univerzite-
tno stopnjo.
Iz akademske sfere v gospodarstvo
Zato so znanstveniki za razvojni preboj nekoristni, pre-
več jih je, kajti v razvojnih projektih je temeljnih raziskav le
pet odstotkov. Znanstvenike mora plačevati, namesto da bi
delali v industriji inventivno za svoje večje plače in blaginjo
prebivalstva. Skrajna karikatura je Bolgarija, ki ima v inšti-
tutih šestkrat več raziskovalcev kot v industriji, pa je najrev-
nejša država v EU, kjer je plača inženirja 180 evrov. To je bil
sovjetski sistem. Podobno je v vseh postsocialističnih drža-
vah EU.
Med njimi smo tudi mi, razlika med nami in Avstri-
jo je tudi 2,5-kratnik v plačah in blaginji. Če se primerja-
mo z Avstrijo, Švico ali Dansko, bode v oči zelo velik delež
raziskovalcev na inštitutih glede na razvojnike v industriji,
saj jih je pri nas 68 odstotkov, v Avstriji 5,8, Švici 3,4 in na
Danskem 9 odstotkov. To znižuje naše inovacijske in eko-
nomske kazalnike: dodano vrednost na zaposlenega imamo
trikrat manjšo, patentov relativno sedemkrat manj, blagov-
nih znamk osemkrat manj, delež izvoza visokotehničnih iz-
