Page 272 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 272
rabnih znanj – tudi za naš planet; seveda tudi v biologiji,
mikrobiologiji, medicini in morda celo genetiki. Ta projekt
ima namreč lahko izrazito interdisciplinarno razsežnost in
bi se vanj lahko vključevale vse biološke znanosti. Zagota-
vljam pa, da bi se s svojimi raziskavami sama in raziskoval-
ci Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) z veseljem od-
zivali na takšne razpise!
A tega verjetno ne bi več zmogli. Naši osnovni material-
ni pogoji in raziskovalna oprema na področju bioloških ved
ne omogočajo več, da bi sodelovali v velikih mednarodnih
projektih s področja genetike in celične biologije. Dejstvo,
ki ga tudi navaja dr. Majdič, da smo komaj preprečili, da se
vsaj za letos nismo odpovedali članstvu v prestižni evropski
organizaciji EMBO (European Molecular Biology Organi-
sation), ki je kar 20-krat manjša od članarine v Esi, je dovolj
zgovoren dokaz odnosa do te naravoslovne vede.
Seveda se zavedamo, da nam tudi plačevanje članarin
v elitnih društvih ne more pričarati iluzij o naši odlično-
sti. Svojo odličnost moramo razvijati sami, v domačih labo-
ratorijih, s slovenskim davkoplačevalskim denarjem; torej z
nepovratnim financiranjem in javnimi infrastrukturnimi
sredstvi preko ARRS/MVZT. Žal ta že od osamosvojitve
nezadržno padajo in nas potiskajo na rep EU! V tem je NIB,
ki ga vodim, že vrsto let vedno bolj tudi na domačem repu,
torej ne le v primerjavi s podobnimi inštituti v svetu, ampak
tudi s podobnim slovenskimi raziskovalnimi skupinami. A
ne gre le za NIB, gre za biologijo!
Nedavno smo na seji sveta za znanost in tehnologijo
(SZT) slišali, da se uvrščamo v povprečje EU 27. Vemo pa,
da zija med EU 15 in ostalimi prepad, kjer je Slovenija daleč
pod nivojem razvitih EU 15, saj vlagamo v RiR kar petkrat
manj od njih in celo manj od nekaterih novih članic. Zgod-
ba postaja še bolj grozljiva v luči rezultatov zadnjega razpisa
ARRS, objavljenega prejšnji – za slovensko znanost črni –
mikrobiologiji, medicini in morda celo genetiki. Ta projekt
ima namreč lahko izrazito interdisciplinarno razsežnost in
bi se vanj lahko vključevale vse biološke znanosti. Zagota-
vljam pa, da bi se s svojimi raziskavami sama in raziskoval-
ci Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB) z veseljem od-
zivali na takšne razpise!
A tega verjetno ne bi več zmogli. Naši osnovni material-
ni pogoji in raziskovalna oprema na področju bioloških ved
ne omogočajo več, da bi sodelovali v velikih mednarodnih
projektih s področja genetike in celične biologije. Dejstvo,
ki ga tudi navaja dr. Majdič, da smo komaj preprečili, da se
vsaj za letos nismo odpovedali članstvu v prestižni evropski
organizaciji EMBO (European Molecular Biology Organi-
sation), ki je kar 20-krat manjša od članarine v Esi, je dovolj
zgovoren dokaz odnosa do te naravoslovne vede.
Seveda se zavedamo, da nam tudi plačevanje članarin
v elitnih društvih ne more pričarati iluzij o naši odlično-
sti. Svojo odličnost moramo razvijati sami, v domačih labo-
ratorijih, s slovenskim davkoplačevalskim denarjem; torej z
nepovratnim financiranjem in javnimi infrastrukturnimi
sredstvi preko ARRS/MVZT. Žal ta že od osamosvojitve
nezadržno padajo in nas potiskajo na rep EU! V tem je NIB,
ki ga vodim, že vrsto let vedno bolj tudi na domačem repu,
torej ne le v primerjavi s podobnimi inštituti v svetu, ampak
tudi s podobnim slovenskimi raziskovalnimi skupinami. A
ne gre le za NIB, gre za biologijo!
Nedavno smo na seji sveta za znanost in tehnologijo
(SZT) slišali, da se uvrščamo v povprečje EU 27. Vemo pa,
da zija med EU 15 in ostalimi prepad, kjer je Slovenija daleč
pod nivojem razvitih EU 15, saj vlagamo v RiR kar petkrat
manj od njih in celo manj od nekaterih novih članic. Zgod-
ba postaja še bolj grozljiva v luči rezultatov zadnjega razpisa
ARRS, objavljenega prejšnji – za slovensko znanost črni –
