Page 270 - Igor Ž. Žagar in Anej Korsika (ur.), (Pre)drzna Slovenija, Digitalna knjižnica, Documenta 4
P. 270
) novo izsiljevanje, je napovedal, pa še, da bi bilo bolje, če
bi se zadeva presekala. Pod presekanjem najbrž razume raz-
pad koalicije, gotovo ne odstranitve generalne državne to-
žilke, ki je na pomembnem in skrajno občutljivem položa-
ju izpričano njegova trdna politična zaveznica in brez katere
bi se zaradi kakega svojega ravnanja morda lahko znašel pod
skrajno natančnim in neprijetnim drobnogledom.
Zdaj se bo seveda pojavljalo neskončno teorij, kdo je
iz te bitke prišel kot zmagovalec; ali je to Kresalova ali Pa-
hor. Namerno za vsiljeni cirkus uporabljam izraza »bitka
in zmagovalec«, kajti to je ob svetilnikih, vrhovih in dru-
gih pretiravanjih terminologija, ki jo naši politiki tako radi
uporabljajo, da bi vzbudili vtis, s kako usodnimi stvarmi se -
samo zaradi nas - ukvarjajo.
Pri tovrstni, sicer pogosto jezikovno čisto všečni, a pre-
pogosto prazni rabi slovenščine in angleščine je Pahor ne-
dvomno glavni. Tako kot je glavni krivec, pa če najbrž še
tako dobro misli, da država ne funkcionira boljše, kar bi
kljub težkim objektivnim razmeram lahko. Kako lahko na
primer izusti misel »napravimo iz Slovenije novo Silicijevo
dolino«, kot jo je pred dnevi na vladnem svetu za znanost
in tehnologijo, ko pa smo smo na področju znanosti, tehno-
logije in inventivnosti po uradnih podatkih izgubili primat
med novimi članicami EU. Podobnih cvetk lahko pri pred-
sedniku slovenske vlade ničkoliko. Vse prevečkrat se zdi, da
govori in počne »k'r neki«, čeprav tu in tam zaigrano zaro-
banti in skuša dokazovati, kako avtoritativen da je.
Vse prepogost je občutek, da se gre premier z vse pogo-
stejšo uporabo prve osebe (»jaz sem«, »jaz bom«, »jaz od-
ločam«... nekakšno pahorijado. Saj poznamo razne salami-
jade, bogračijade in kar je še podobnega, toda izvršno vode-
nje države je vse kaj bolj resnega kot kakšna prijetna družab-
na prireditev, ki se že zaradi popitega vina skorajda ne more
spremeniti v polomijado, v kar bi se zlahka spremenila slo-
bi se zadeva presekala. Pod presekanjem najbrž razume raz-
pad koalicije, gotovo ne odstranitve generalne državne to-
žilke, ki je na pomembnem in skrajno občutljivem položa-
ju izpričano njegova trdna politična zaveznica in brez katere
bi se zaradi kakega svojega ravnanja morda lahko znašel pod
skrajno natančnim in neprijetnim drobnogledom.
Zdaj se bo seveda pojavljalo neskončno teorij, kdo je
iz te bitke prišel kot zmagovalec; ali je to Kresalova ali Pa-
hor. Namerno za vsiljeni cirkus uporabljam izraza »bitka
in zmagovalec«, kajti to je ob svetilnikih, vrhovih in dru-
gih pretiravanjih terminologija, ki jo naši politiki tako radi
uporabljajo, da bi vzbudili vtis, s kako usodnimi stvarmi se -
samo zaradi nas - ukvarjajo.
Pri tovrstni, sicer pogosto jezikovno čisto všečni, a pre-
pogosto prazni rabi slovenščine in angleščine je Pahor ne-
dvomno glavni. Tako kot je glavni krivec, pa če najbrž še
tako dobro misli, da država ne funkcionira boljše, kar bi
kljub težkim objektivnim razmeram lahko. Kako lahko na
primer izusti misel »napravimo iz Slovenije novo Silicijevo
dolino«, kot jo je pred dnevi na vladnem svetu za znanost
in tehnologijo, ko pa smo smo na področju znanosti, tehno-
logije in inventivnosti po uradnih podatkih izgubili primat
med novimi članicami EU. Podobnih cvetk lahko pri pred-
sedniku slovenske vlade ničkoliko. Vse prevečkrat se zdi, da
govori in počne »k'r neki«, čeprav tu in tam zaigrano zaro-
banti in skuša dokazovati, kako avtoritativen da je.
Vse prepogost je občutek, da se gre premier z vse pogo-
stejšo uporabo prve osebe (»jaz sem«, »jaz bom«, »jaz od-
ločam«... nekakšno pahorijado. Saj poznamo razne salami-
jade, bogračijade in kar je še podobnega, toda izvršno vode-
nje države je vse kaj bolj resnega kot kakšna prijetna družab-
na prireditev, ki se že zaradi popitega vina skorajda ne more
spremeniti v polomijado, v kar bi se zlahka spremenila slo-
