Page 79 - Jonatan Vinkler, Uporniki, "hudi farji" in Hudičevi soldatje, Dissertationes 17
P. 79
d Turki in papežniki nas brani, Gospod!
čevih hlač« se radi norčujejo. Če pa krist-
jan, ali njih več, premožnega ali znanega
Turka zaprosi za kruh ali prenočišče, jim
ta tega ne odkloni, temveč naroči svoje-
mu hlapcu, da jih odvede v hišo za goste
(vsak premožnejši Turek ima ob svojem
dvoru posebno bivališče za tuje goste), jih
kakor tudi njihove konje oskrbi z vsem,
kar potrebujejo, pozneje pa tudi sam pri-
de do njih, se pozanima, od kod prihajajo
in kam so namenjeni, običajno pa se z nji-
mi tudi prijazno pogovarja ter razpravlja o
verskih zadevah, o Sveti Trojici in sodnem
dnevu. Tudi če kristjan slučajno kaj pove
zoper turško vero, mu tega ne zameri in
ga tudi ne izda, razen če se izkaže, da je
turško vero sramotil, tedaj ga razsekajo na
kose ali pa se mora dati obrezati in spreje-
ti turško vero. Po daljšem razpravljanju na
koncu rad reče: »Bog daj nam vsem pra-
vo vero!« Mnogo imenitnih Turkov tudi
iz višjih krogov da svoje otroke na skrivaj
krstiti in ko ti odrastejo, jih pošiljajo v kr-
ščanske dežele, da si tam pridobe znanje o
krščanski veri.« Edvard Vrečko (ur.), Pri-
mož Trubar, Nemški spisi 1550–1581, Zbra-
na dela Primoža Trubarja XI, Ljubljana
2011, 467–470.
V imaginariju katoliškega klera 16. stolet-
ja na Kranjskem so bili kot poglavitni
vzrok za turško vojno nevarnost med dru-
gim vgravirani tudi njihovi verski konku-
renti – protestanti. Trubar je tako v nem-
škem predgovoru v Ta celi psalter Davidov
(1566) zapisal: »/N/aši zoprniki, dozdev-
no duhovniško krdelo, še posebej pa neu-
ki kričavi menih v ljubljanski stolnici /Ju-
rij Bravšić/, /so/povsod doma in na tujem
razglasili, razkričali in razpisali, da smo mi
luteranci krivoverci, sovražniki Cerkve,
odpadniki, od nje odrezani gnili udje, ne-
čevih hlač« se radi norčujejo. Če pa krist-
jan, ali njih več, premožnega ali znanega
Turka zaprosi za kruh ali prenočišče, jim
ta tega ne odkloni, temveč naroči svoje-
mu hlapcu, da jih odvede v hišo za goste
(vsak premožnejši Turek ima ob svojem
dvoru posebno bivališče za tuje goste), jih
kakor tudi njihove konje oskrbi z vsem,
kar potrebujejo, pozneje pa tudi sam pri-
de do njih, se pozanima, od kod prihajajo
in kam so namenjeni, običajno pa se z nji-
mi tudi prijazno pogovarja ter razpravlja o
verskih zadevah, o Sveti Trojici in sodnem
dnevu. Tudi če kristjan slučajno kaj pove
zoper turško vero, mu tega ne zameri in
ga tudi ne izda, razen če se izkaže, da je
turško vero sramotil, tedaj ga razsekajo na
kose ali pa se mora dati obrezati in spreje-
ti turško vero. Po daljšem razpravljanju na
koncu rad reče: »Bog daj nam vsem pra-
vo vero!« Mnogo imenitnih Turkov tudi
iz višjih krogov da svoje otroke na skrivaj
krstiti in ko ti odrastejo, jih pošiljajo v kr-
ščanske dežele, da si tam pridobe znanje o
krščanski veri.« Edvard Vrečko (ur.), Pri-
mož Trubar, Nemški spisi 1550–1581, Zbra-
na dela Primoža Trubarja XI, Ljubljana
2011, 467–470.
V imaginariju katoliškega klera 16. stolet-
ja na Kranjskem so bili kot poglavitni
vzrok za turško vojno nevarnost med dru-
gim vgravirani tudi njihovi verski konku-
renti – protestanti. Trubar je tako v nem-
škem predgovoru v Ta celi psalter Davidov
(1566) zapisal: »/N/aši zoprniki, dozdev-
no duhovniško krdelo, še posebej pa neu-
ki kričavi menih v ljubljanski stolnici /Ju-
rij Bravšić/, /so/povsod doma in na tujem
razglasili, razkričali in razpisali, da smo mi
luteranci krivoverci, sovražniki Cerkve,
odpadniki, od nje odrezani gnili udje, ne-
