Page 37 - Igor Ž. Žagar, Jezikanja. Druga, jubilejno-pomladanska izdaja. Digitalna knjižnica, Documenta 1
P. 37
vopis in slovnica,
pa Kučan in Milošević
Studio Ljubljana
30. X. 1989
Dober večer!
Kučan in Milošević? Kako gnusno, kaj! Pa res lahko govorimo o Kučanu in Miloše-
viću? Ali lahko v primeru, da možakarja vidimo skupaj na fotografiji res rečemo, da gre za
Kučana in Miloševića?
V ta temeljni dvom nas namreč napeljuje prav najsplošnejša opredelitev oz. definicija
verjetno najbolj rabljenega in najbolj obrabljenega slovenskega veznika, veznika in. Veznik
in namreč služi za povezovanje dveh istovrstnih členov (stavka, kajpada), in to bomo vzeli
dobesedno – naj nam Jezikovno razsodišče velikodušno oprosti to jezikovno ozkost, SSKJ
pa priliki primerno poenostavitev.
Istovrstna člena, torej. Pa sta Kučan in Milošević sploh istovrstna, da ne rečem člena?
Bog nas obvaruj takšne odurnosti, boste rekli. Že že, ampak kaj je potem s fotografijami,
kjer možaka stojita z ramo ob rami ali si celo stresata roki?
Za takšne primere pozna slovenščina imeniten veznik, veznik pa. Njegova izbornost ni
le v tem, da služi za izražanje nepričakovanega – kajti le kaj je lahko bolj nepričakovanega
kot Milošević, z ramo ob rami s Kučanom –, ali izražanju nasprotja s prej povedanim – in
če ste že rekli Kučan, le kaj je lahko bolj v nasprotju z že izrečenim, kot če rečete še Milo-
šević –, veznik pa ima za nameček še to nenavadno lastnost, da, prav tako kot in, služi ve-
zanju dveh istovrstnih členov. Z majceno posebnostjo.
Kaj nas zbode v naslednjem stavku: Pospravi krožnike, pa kar je še na mizi? Dejstvo,
da kar je še na mizi, nikakor ni »istovrstno« s krožniki, vsaj izrečeno ni tako. Veznik pa
tistemu, kar je za krožniki še na mizi, podeli status nečesa odvečnega, nepomembnega, ne-
kakšnega nebodigatreba, ki ga ni potrebno niti spodobno imenovati. In v tem je rešitev na-
pa Kučan in Milošević
Studio Ljubljana
30. X. 1989
Dober večer!
Kučan in Milošević? Kako gnusno, kaj! Pa res lahko govorimo o Kučanu in Miloše-
viću? Ali lahko v primeru, da možakarja vidimo skupaj na fotografiji res rečemo, da gre za
Kučana in Miloševića?
V ta temeljni dvom nas namreč napeljuje prav najsplošnejša opredelitev oz. definicija
verjetno najbolj rabljenega in najbolj obrabljenega slovenskega veznika, veznika in. Veznik
in namreč služi za povezovanje dveh istovrstnih členov (stavka, kajpada), in to bomo vzeli
dobesedno – naj nam Jezikovno razsodišče velikodušno oprosti to jezikovno ozkost, SSKJ
pa priliki primerno poenostavitev.
Istovrstna člena, torej. Pa sta Kučan in Milošević sploh istovrstna, da ne rečem člena?
Bog nas obvaruj takšne odurnosti, boste rekli. Že že, ampak kaj je potem s fotografijami,
kjer možaka stojita z ramo ob rami ali si celo stresata roki?
Za takšne primere pozna slovenščina imeniten veznik, veznik pa. Njegova izbornost ni
le v tem, da služi za izražanje nepričakovanega – kajti le kaj je lahko bolj nepričakovanega
kot Milošević, z ramo ob rami s Kučanom –, ali izražanju nasprotja s prej povedanim – in
če ste že rekli Kučan, le kaj je lahko bolj v nasprotju z že izrečenim, kot če rečete še Milo-
šević –, veznik pa ima za nameček še to nenavadno lastnost, da, prav tako kot in, služi ve-
zanju dveh istovrstnih členov. Z majceno posebnostjo.
Kaj nas zbode v naslednjem stavku: Pospravi krožnike, pa kar je še na mizi? Dejstvo,
da kar je še na mizi, nikakor ni »istovrstno« s krožniki, vsaj izrečeno ni tako. Veznik pa
tistemu, kar je za krožniki še na mizi, podeli status nečesa odvečnega, nepomembnega, ne-
kakšnega nebodigatreba, ki ga ni potrebno niti spodobno imenovati. In v tem je rešitev na-
