Page 222 - Darko Štrajn, From Walter Benjamin to the End of Cinema: Identities, Illusion and Signification. Ljubljana: Educational Research Institute, 2017. Digital Library, Dissertationes, 29.
P. 222
from walter benjamin to the end of cinema
Umetnost zavzema stališča v simbolnem univerzumu tako, da uveljav-
lja singularnost, ki zato, ker je ta vedno neki artefakt, hkrati transcendira
vsako posebnost singularnosti. Agambenovo naziranje umetnosti, ki »se
prepoznava v ‘zlati krogli’ volje do moči«, se lahko jasno pridruži Benjami-
novemu namigu, da instanca l’art pour l’arta doseže popolno nasprotje od
svojega namena, ki je vpisan vanjo. Vendar, kot še pripomni Benjamin, te-
orija »(...) mora biti pravična do teh razmerij, saj nas vodijo k pomembnemu
vpogledu: prvič v svetovni zgodovini, mehanična reprodukcija emancipi-
ra umetnino od njene parazitske odvisnosti od rituala«. Načelo montaže v
pluralnih ureditvah današnjega sveta vzajemne igre konstruiranih realnos-
ti ne deluje samo skozi umetniške prakse, ampak tudi skozi celoten kompl-
eks različnih komunikacij, informacij in prezentacij.
V evropski kinematografiji najdemo v različnih obdobjih skupne
značilnosti med raznolikimi pristopi k identiteti. Pojem identitete se nanaša
na številna svoja izrekanja, ki se dotikajo filozofske subjektivnosti, psi-
hološkega subjekta, etnične entitete, političnega agensa itn. Vsi ti različni
vidiki identitete, ki so seveda v večini primerov (vendar ni nujno vedno
tako), vpisani v konstrukcije protagonistov, se kažejo v filmih iz različnih
obdobij evropske kinematografije. Ne glede na to, kaj kdo ve ali ne ve o ob-
dobju komunizma na Balkanu, lahko rečemo, da je to obdobje sovpada-
lo z vzorcem organizacije filmske produkcije v okviru nacionalnih kine-
matografij, ki so bile v tem času univerzalne. V tem obdobju se je dejavnost
filmskega ustvarjanja, še posebej v državah, kot so bile Češkoslovaška, Pol-
jska, Madžarska in Jugoslavija, v svojih vrhunskih dosežkih razvila v mo-
dusu avtorske kinematografije.
Danes moramo pogosto biti natančni, ko govorimo o spominu: ali mis-
limo na spomin, ki ga shranjujemo v naših možganih ali mislimo na digi-
talne podatke, ki so shranjeni na trdem disku nekje v kibernetskem pros-
toru? V Eisensteinovi filmski praksi, lahko opazimo učinek teh hipotez,
ko v značilni in velikokrat slavljeni montaži vnaša mišljenje v in skozi po-
dobe v svojih antoloških filmih. Jacques Rancière odkrije »neposrednost«,
ko poskuša poudariti, kako film organizira v okviru svojih zmogljivosti
»distribucijo čutnega«. Koliko je pojem »film« – čigar »materialna bit«
kot celulojdnega traku izginja – v njegovi vse bolj metaforični navzočnos-
ti odločilen za razumevanje umetnosti, zdaj zaznamovane z multiplimi
označevalci »virtualne realnosti«?
Ključne besede: kultura, mediji, film, politika, identiteta
220
Umetnost zavzema stališča v simbolnem univerzumu tako, da uveljav-
lja singularnost, ki zato, ker je ta vedno neki artefakt, hkrati transcendira
vsako posebnost singularnosti. Agambenovo naziranje umetnosti, ki »se
prepoznava v ‘zlati krogli’ volje do moči«, se lahko jasno pridruži Benjami-
novemu namigu, da instanca l’art pour l’arta doseže popolno nasprotje od
svojega namena, ki je vpisan vanjo. Vendar, kot še pripomni Benjamin, te-
orija »(...) mora biti pravična do teh razmerij, saj nas vodijo k pomembnemu
vpogledu: prvič v svetovni zgodovini, mehanična reprodukcija emancipi-
ra umetnino od njene parazitske odvisnosti od rituala«. Načelo montaže v
pluralnih ureditvah današnjega sveta vzajemne igre konstruiranih realnos-
ti ne deluje samo skozi umetniške prakse, ampak tudi skozi celoten kompl-
eks različnih komunikacij, informacij in prezentacij.
V evropski kinematografiji najdemo v različnih obdobjih skupne
značilnosti med raznolikimi pristopi k identiteti. Pojem identitete se nanaša
na številna svoja izrekanja, ki se dotikajo filozofske subjektivnosti, psi-
hološkega subjekta, etnične entitete, političnega agensa itn. Vsi ti različni
vidiki identitete, ki so seveda v večini primerov (vendar ni nujno vedno
tako), vpisani v konstrukcije protagonistov, se kažejo v filmih iz različnih
obdobij evropske kinematografije. Ne glede na to, kaj kdo ve ali ne ve o ob-
dobju komunizma na Balkanu, lahko rečemo, da je to obdobje sovpada-
lo z vzorcem organizacije filmske produkcije v okviru nacionalnih kine-
matografij, ki so bile v tem času univerzalne. V tem obdobju se je dejavnost
filmskega ustvarjanja, še posebej v državah, kot so bile Češkoslovaška, Pol-
jska, Madžarska in Jugoslavija, v svojih vrhunskih dosežkih razvila v mo-
dusu avtorske kinematografije.
Danes moramo pogosto biti natančni, ko govorimo o spominu: ali mis-
limo na spomin, ki ga shranjujemo v naših možganih ali mislimo na digi-
talne podatke, ki so shranjeni na trdem disku nekje v kibernetskem pros-
toru? V Eisensteinovi filmski praksi, lahko opazimo učinek teh hipotez,
ko v značilni in velikokrat slavljeni montaži vnaša mišljenje v in skozi po-
dobe v svojih antoloških filmih. Jacques Rancière odkrije »neposrednost«,
ko poskuša poudariti, kako film organizira v okviru svojih zmogljivosti
»distribucijo čutnega«. Koliko je pojem »film« – čigar »materialna bit«
kot celulojdnega traku izginja – v njegovi vse bolj metaforični navzočnos-
ti odločilen za razumevanje umetnosti, zdaj zaznamovane z multiplimi
označevalci »virtualne realnosti«?
Ključne besede: kultura, mediji, film, politika, identiteta
220
