Page 60 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 60
govorniške predvaje
vidualnemu, zasebnemu, notranjemu svetu posameznika. Prej naspro-
tno, značaj je predstavljal nekaj »zunanjega«, saj se je obračal k posa-
meznikovim dejanjem in njihovemu vrednotenju, kakor tudi k družbe-
nim kategorijam, kot so izvor, položaj, poklic in politična opredelitev.
V kontekstu retorike ima takšno pojmovanje ključno vlogo, saj zna-
čaj v retoričnem trikotniku (tj. govorec, govor, občinstvo) predstavlja se-
stavni element »govorca«, s tem pa tudi enega od možnih prepričeval-
nih prepričevalnih načinov. Kot pravi antična retorična teorija, je mo-
goče prepričevati na tri načine: 1. da v prid stališču, ki ga želimo brani-
ti, navajamo argumente (logos); 2. da z vzbujanjem čustev pri poslušalcih
skušamo doseči, da le-ti sprejmejo naše stališče (pathos); 3. da s prika
zovanjem sebe kot verodostojne osebe skušamo prepričati poslušalce, naj
sprejmejo naše stališče (ethos). Vsi trije prepričevalni vidiki delujejo v
govoru/besedilu zmeraj vzajemno in sočasno, le da sta od okoliščin od-
visna način in funkcija njihovega delovanja (npr. argumentativna, poja-
snjevalna, estetska ipd.) ter prevladujoča vloga (katero od treh sredstev
v danem govoru stopa v ospredje). Antični retorični ethos kot prepriče-
valna strategija je v najširšem smislu zaznamoval učinkovito predstavi-
tev govorčevega značaja, a tudi značajev oseb, ki so v kontekstu govo-
ra lahko kakorkoli vplivale na njegovo prepričljivost. Predstavitev ta-
60 kšnega značaja je morala biti sprejemljiva za poslušalce oziroma v skla-
du s tistimi moralnimi normami, ki jih je antična družba (bodisi grška
ali rimska) priznavala in sprejemala. Običajno je iz govora eksplicitno
ali implicitno moralo izhajati, da govorec obvlada problematiko, o ka-
teri govori, obenem pa se pokaže kot dobra in zanesljiva oseba, ki je na
klonjena poslušalcem.2
Cilj:
Glavni cilj vaje je doseči slikovitost v vsebini in izražanju do te
mere, da ima bralec občutek, kot da ga prikazana oseba dejansko nago-
varja. Vaja se ne posveča toliko strukturi, temveč je bolj v ospredju ube
sedovanje. Njeni operativni cilji so:
o Konstrukcija jasne pripovedi kot ozadja, kamor je vpet oris znača-
ja.
o Izražanje v skladu z značajem: jezikovne izbire, ki v vsem ustrezajo
opisani osebi.
o Veščine strateškega ubesedovanja: konkretizacija; izražanje in
vzbujanje čustev.
2 Več o sredstvih prepričevanja pišemo v Žmavc (2009a, 2009b).
vidualnemu, zasebnemu, notranjemu svetu posameznika. Prej naspro-
tno, značaj je predstavljal nekaj »zunanjega«, saj se je obračal k posa-
meznikovim dejanjem in njihovemu vrednotenju, kakor tudi k družbe-
nim kategorijam, kot so izvor, položaj, poklic in politična opredelitev.
V kontekstu retorike ima takšno pojmovanje ključno vlogo, saj zna-
čaj v retoričnem trikotniku (tj. govorec, govor, občinstvo) predstavlja se-
stavni element »govorca«, s tem pa tudi enega od možnih prepričeval-
nih prepričevalnih načinov. Kot pravi antična retorična teorija, je mo-
goče prepričevati na tri načine: 1. da v prid stališču, ki ga želimo brani-
ti, navajamo argumente (logos); 2. da z vzbujanjem čustev pri poslušalcih
skušamo doseči, da le-ti sprejmejo naše stališče (pathos); 3. da s prika
zovanjem sebe kot verodostojne osebe skušamo prepričati poslušalce, naj
sprejmejo naše stališče (ethos). Vsi trije prepričevalni vidiki delujejo v
govoru/besedilu zmeraj vzajemno in sočasno, le da sta od okoliščin od-
visna način in funkcija njihovega delovanja (npr. argumentativna, poja-
snjevalna, estetska ipd.) ter prevladujoča vloga (katero od treh sredstev
v danem govoru stopa v ospredje). Antični retorični ethos kot prepriče-
valna strategija je v najširšem smislu zaznamoval učinkovito predstavi-
tev govorčevega značaja, a tudi značajev oseb, ki so v kontekstu govo-
ra lahko kakorkoli vplivale na njegovo prepričljivost. Predstavitev ta-
60 kšnega značaja je morala biti sprejemljiva za poslušalce oziroma v skla-
du s tistimi moralnimi normami, ki jih je antična družba (bodisi grška
ali rimska) priznavala in sprejemala. Običajno je iz govora eksplicitno
ali implicitno moralo izhajati, da govorec obvlada problematiko, o ka-
teri govori, obenem pa se pokaže kot dobra in zanesljiva oseba, ki je na
klonjena poslušalcem.2
Cilj:
Glavni cilj vaje je doseči slikovitost v vsebini in izražanju do te
mere, da ima bralec občutek, kot da ga prikazana oseba dejansko nago-
varja. Vaja se ne posveča toliko strukturi, temveč je bolj v ospredju ube
sedovanje. Njeni operativni cilji so:
o Konstrukcija jasne pripovedi kot ozadja, kamor je vpet oris znača-
ja.
o Izražanje v skladu z značajem: jezikovne izbire, ki v vsem ustrezajo
opisani osebi.
o Veščine strateškega ubesedovanja: konkretizacija; izražanje in
vzbujanje čustev.
2 Več o sredstvih prepričevanja pišemo v Žmavc (2009a, 2009b).
