Page 59 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 59
akterizacija
(ethopoiía)
Definicija vaje: 59
Karakterizacija je oris podobe izbrane osebe, kot se ta kaže v dolo-
čenem položaju (situaciji). Gre za eno najzahtevnejših vaj v sklopu pro-
gimnazmov, saj se je bilo treba vživeti v konkretno osebo (tj. kako bi se
odzvala v določeni situaciji), upoštevati predpostavke o značaju na rav-
ni splošnih družbenih predstav in s pomočjo ustreznih retoričnih stra-
tegij oblikovati strnjeno besedilo. Vaja je bila pomembna tudi zato, ker
je šlo za enega pomembnejših načinov pisanja tako v retoriki, poeziji,
prozi kot zgodovinopisju. Zato so v okviru karakterizacije poznali več
vrst orisov značaja, kakor tudi več različnih pristopov pri izboru vse-
binskih izhodišč, ki so lahko bila relevantna za opis neke osebe. Poso-
dobljena različica vaje tovrstnih specifik ne izključuje, a jih tudi ne po-
udarja v luči ločenih strategij.1
Za lažje razumevanje vaje povejmo, da je koncept značaja v anti-
ki veljal za izrazito pragmatično kategorijo in ni bil usmerjen k indi-
1 Npr. tri vrste karakterizacije glede na obstoj oziroma prisotnost osebe (1. posnemanje obstoječe
osebe – mímesis; 2. poosebitev dejanja, predmeta itn. – prosopopoiía; 3. oblikovanje podobe v obliki
nagovora mrtve osebe – eidolopoiía), karakterizacija glede na vrsto osebe (slikanje značaja konkre-
tne ali nedoločene osebe), karakterizacija glede na način govora (enostavna – oseba govori sama; ali
dvojna – oseba govori nekomu drugemu).
(ethopoiía)
Definicija vaje: 59
Karakterizacija je oris podobe izbrane osebe, kot se ta kaže v dolo-
čenem položaju (situaciji). Gre za eno najzahtevnejših vaj v sklopu pro-
gimnazmov, saj se je bilo treba vživeti v konkretno osebo (tj. kako bi se
odzvala v določeni situaciji), upoštevati predpostavke o značaju na rav-
ni splošnih družbenih predstav in s pomočjo ustreznih retoričnih stra-
tegij oblikovati strnjeno besedilo. Vaja je bila pomembna tudi zato, ker
je šlo za enega pomembnejših načinov pisanja tako v retoriki, poeziji,
prozi kot zgodovinopisju. Zato so v okviru karakterizacije poznali več
vrst orisov značaja, kakor tudi več različnih pristopov pri izboru vse-
binskih izhodišč, ki so lahko bila relevantna za opis neke osebe. Poso-
dobljena različica vaje tovrstnih specifik ne izključuje, a jih tudi ne po-
udarja v luči ločenih strategij.1
Za lažje razumevanje vaje povejmo, da je koncept značaja v anti-
ki veljal za izrazito pragmatično kategorijo in ni bil usmerjen k indi-
1 Npr. tri vrste karakterizacije glede na obstoj oziroma prisotnost osebe (1. posnemanje obstoječe
osebe – mímesis; 2. poosebitev dejanja, predmeta itn. – prosopopoiía; 3. oblikovanje podobe v obliki
nagovora mrtve osebe – eidolopoiía), karakterizacija glede na vrsto osebe (slikanje značaja konkre-
tne ali nedoločene osebe), karakterizacija glede na način govora (enostavna – oseba govori sama; ali
dvojna – oseba govori nekomu drugemu).
