Page 265 - Janja Žmavc in Igor Ž. Žagar, Kako so Evropejci odkrili neznane dežele in se spoznali z novimi ljudstvi, Evropa v slovenskih osnovnošolskih učbenikih, Dissertationes 14
P. 265
Korpus omemb pojma Evropa v izbranih učbenikih za pouk zgodovine ...
pojma Evropa, kot ga prikazuje učbenik. Geografske rabe pojma smo ra-
zumeli vse tiste primere, ko je Evropa v najširšem smislu predstavljena kot
geografska regija bodisi kot celina ali v kontekstu posameznih regij zno-
traj tega prostora. Tovrstni primeri v učbeniku se bolj ali manj omejujejo
na prikaz Evrope v smislu zgolj ali poudarjeno geografskega območja, kjer
potekajo ali se odvijajo izbrani dogodki in procesi, ki jih učbenik prikazuje
(npr. Nove metode kmetovanja so povzročile povečanje števila prebivalstva v
Evropi; V 17. stoletju je prišlo do tridesetletne vojne, ki je zajela večji del sre-
dnje Evrope in zahtevala ogromno žrtev). Kot geopolitične rabe smo opre-
delili konstrukcije Evrope v primerih, ko je zaradi sobesedila pojmu ne-
dvoumno mogoče pripisati tudi politične, družbene, kulturne konotacije:
– ko je Evropa poudarjeno predstavljena kot prostor specifičnih intelek-
tualnih tradicij (npr. Ludvik XIV. si je s pomočjo vojske, ministrov in diplo-
matov prizadeval, da bi Francija postala vodilna politična sila v Evropi. Za-
pletel se je v številne vojne, ki so praznile državno blagajno. Za časa njegove-
ga vladanja je francoščina postala evropski diplomatski jezik),
– ali celo kot prostor skupnih zgodovinskih in kulturnih vrednot, kar je
mogoče zaslediti v prikazu dogodkov, procesov, vrednot in kultur znotraj
»skupnega« evropskega prostora (npr. Romantično gibanje je zajelo večino
evropskih kultur, pri čemer ni bila izvzeta nobena umetnostna zvrst. /…/ K
vzponu novega evropskega duhovnega in kulturnega gibanja je veliko prispe-
val tudi meščanski nemir, ki je tedaj zajel Evropo.), in obravnave dogodkov,
procesov, vrednot in kultur, kjer je podoba Evrope konstruirana v odnosu
do Drugega, zlasti do ne-Evrope (npr. V Evropi je bilo dolgo časa razširjeno
mnenje, da je afriška zgodovina skromna in da ni primerljiva z evropsko ali
azijsko. A tak pogled je bil zmoten. Tudi v Afriki so namreč že od antičnih ča-
sov obstajale države, ena najmogočnejših v svetovni zgodovini je le bila egip-
tovska, ta pa je močno vplivala tudi na kraljestva južno od Sahare).
Natančne zamejitve, do kod naj bi segala »Evropa«, v učbeniku niso ek-
splicitno podane, je pa iz sobesedila in zlasti slikovnega materiala (zemlje-
vidov) mogoče razbrati, kaj v danih zgodovinskih okoliščinah obsega, de-
nimo, »Napoleonova Evropa« ali »Evropa po dunajskem kongresu«, ka-
tere (današnje) države v določenem zgodovinskem obdobju predstavljajo
»zahodno« in »srednjo Evropo« in katere dežele so predstavljale takra-
tne »evropske velesile«. Iz rabe pojma Evrope je mogoče razbrati tudi, da
v evropski prostor sodita deloma tudi Rusija in Turčija.
skim osmošolcem – pomagala pri oblikovanju njihove »evropske identitete«, kar bi bilo mo-
goče povezati z družbeno-političnimi spremembami v Sloveniji.
pojma Evropa, kot ga prikazuje učbenik. Geografske rabe pojma smo ra-
zumeli vse tiste primere, ko je Evropa v najširšem smislu predstavljena kot
geografska regija bodisi kot celina ali v kontekstu posameznih regij zno-
traj tega prostora. Tovrstni primeri v učbeniku se bolj ali manj omejujejo
na prikaz Evrope v smislu zgolj ali poudarjeno geografskega območja, kjer
potekajo ali se odvijajo izbrani dogodki in procesi, ki jih učbenik prikazuje
(npr. Nove metode kmetovanja so povzročile povečanje števila prebivalstva v
Evropi; V 17. stoletju je prišlo do tridesetletne vojne, ki je zajela večji del sre-
dnje Evrope in zahtevala ogromno žrtev). Kot geopolitične rabe smo opre-
delili konstrukcije Evrope v primerih, ko je zaradi sobesedila pojmu ne-
dvoumno mogoče pripisati tudi politične, družbene, kulturne konotacije:
– ko je Evropa poudarjeno predstavljena kot prostor specifičnih intelek-
tualnih tradicij (npr. Ludvik XIV. si je s pomočjo vojske, ministrov in diplo-
matov prizadeval, da bi Francija postala vodilna politična sila v Evropi. Za-
pletel se je v številne vojne, ki so praznile državno blagajno. Za časa njegove-
ga vladanja je francoščina postala evropski diplomatski jezik),
– ali celo kot prostor skupnih zgodovinskih in kulturnih vrednot, kar je
mogoče zaslediti v prikazu dogodkov, procesov, vrednot in kultur znotraj
»skupnega« evropskega prostora (npr. Romantično gibanje je zajelo večino
evropskih kultur, pri čemer ni bila izvzeta nobena umetnostna zvrst. /…/ K
vzponu novega evropskega duhovnega in kulturnega gibanja je veliko prispe-
val tudi meščanski nemir, ki je tedaj zajel Evropo.), in obravnave dogodkov,
procesov, vrednot in kultur, kjer je podoba Evrope konstruirana v odnosu
do Drugega, zlasti do ne-Evrope (npr. V Evropi je bilo dolgo časa razširjeno
mnenje, da je afriška zgodovina skromna in da ni primerljiva z evropsko ali
azijsko. A tak pogled je bil zmoten. Tudi v Afriki so namreč že od antičnih ča-
sov obstajale države, ena najmogočnejših v svetovni zgodovini je le bila egip-
tovska, ta pa je močno vplivala tudi na kraljestva južno od Sahare).
Natančne zamejitve, do kod naj bi segala »Evropa«, v učbeniku niso ek-
splicitno podane, je pa iz sobesedila in zlasti slikovnega materiala (zemlje-
vidov) mogoče razbrati, kaj v danih zgodovinskih okoliščinah obsega, de-
nimo, »Napoleonova Evropa« ali »Evropa po dunajskem kongresu«, ka-
tere (današnje) države v določenem zgodovinskem obdobju predstavljajo
»zahodno« in »srednjo Evropo« in katere dežele so predstavljale takra-
tne »evropske velesile«. Iz rabe pojma Evrope je mogoče razbrati tudi, da
v evropski prostor sodita deloma tudi Rusija in Turčija.
skim osmošolcem – pomagala pri oblikovanju njihove »evropske identitete«, kar bi bilo mo-
goče povezati z družbeno-političnimi spremembami v Sloveniji.
