Page 474 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 474
V primežu medplemiških prerivanj
Cham-Vohburg, ki je posedoval Zgornjo Savinjsko dolino, savinjski mejni
grof Gunther – predstavnik stranske veje grofov Vovbrških, takšni pa so
tudi člani družine Dravsko/Šoštanjskih, katerih matične posesti so ležale
(kot to dokazujemo v nalogi) v okolici kraja Schönstein, ki leži med Cha-
mom in Bognom na vzhodnem Bavarskem.
Ohranjeni viri ne omogočajo natančneje določiti časa prihoda posame-
znih naštetih družin na obravnavano ozemlje. Ker pa vemo, da sta do kon-
ca 11. stoletja brata Starkhand II. in Werigand, predstavnika Heminega
rodu, nosila naziv savinjskega mejnega grofa in veljala za »najmočnejše go-
spode na vsem Koroškem, ki jima ni ugovarjal nihče iz umrljivih ljudi«, je
očitno, da so nasledniki Viljema in Heme tudi po njuni smrti obdržali v
svojih rokah velik del posesti in tudi funkcijo savinjskega mejnega grofa.
Šele po razpletu boja za investituro, v katerem je v vzhodnih Alpah zma-
gala papeška stranka (njen najvidnejši predstavnik v vzhodnih Alpah je bil
salzburški nadškof), na strani katere so se povzpeli tudi grofje Spanhem-
ski, je mogoče domnevati, da je večina nekdanje krajišniške posesti prešla
v druge roke, v rokah Heminih dedičev pa je ostala le manjša posest oko-
li Celja (grofje Vovbrški) in v Spodnji Savinjski dolini (svobodni plemi-
či Žovneški?). V to obdobje je mogoče datirati tudi spanheimsko pridobi-
tev posesti v okolici Vranskega. Glede na to, da so bili bavarski mejni grofje
Cham-Vohburgi v investiturnem boju zvesti pristaši cesarja, je verjetno, da
je družina Kagerjev pridobila svojo zgornjesavinjsko posest nekoliko prej,
kot so to uspeli Spanheimi – torej še v času večjih uspehov cesarske strani
med letoma 1077 (»romanje v Canosso«) in 1084 (cesarska vojska vdre v
Rim, odstavi papeža Gregorja VII. (1073–1085)). Prav tako ni mogoče nič
zapisati o tem, kdaj so pridobili v svoje roke posest okoli Dobrne grofje iz
Bogna. Za njihovo kranjsko posest vemo, da so v 12. stoletju po poroki Ber-
tolda I. z Liutkardo, hčerjo istrskega in kranjskega mejnega grofa Popona
II. iz družine Weimar-Orlamünde, podedovali del posesti nekdanje mej-
nogrofovske družine na Kranjskem (gospoščino Krško med rekama Mir-
no in Krko). Ni pa mogoče kar brez zadržkov domnevati, da so hkrati pri-
dobili tudi Dobrno. Verjetno je celo, da je bila Dobrna že pred poroko Ber-
tolda z Liutkardo v rokah družine.
Še mnogo bolj kot na področju Savinjske doline je nejasna slika v Šaleški
dolini. Za čas pred sredo 12. stoletja nimamo na voljo nobenih podatkov,
ki bi kakor koli pomagali odgrniti tančico nad dogajanjem. Šele od leta
1154 dalje lahko sledimo prve omembe vitezov, za katere domnevamo, da
so tod posedovali svojo posest. Prvi se pojavijo pripadniki rodbine svobo-
dnih Šaleških (»de Scalach«, »de Shalach« ipd.), šele konec stoletja (pr-
Cham-Vohburg, ki je posedoval Zgornjo Savinjsko dolino, savinjski mejni
grof Gunther – predstavnik stranske veje grofov Vovbrških, takšni pa so
tudi člani družine Dravsko/Šoštanjskih, katerih matične posesti so ležale
(kot to dokazujemo v nalogi) v okolici kraja Schönstein, ki leži med Cha-
mom in Bognom na vzhodnem Bavarskem.
Ohranjeni viri ne omogočajo natančneje določiti časa prihoda posame-
znih naštetih družin na obravnavano ozemlje. Ker pa vemo, da sta do kon-
ca 11. stoletja brata Starkhand II. in Werigand, predstavnika Heminega
rodu, nosila naziv savinjskega mejnega grofa in veljala za »najmočnejše go-
spode na vsem Koroškem, ki jima ni ugovarjal nihče iz umrljivih ljudi«, je
očitno, da so nasledniki Viljema in Heme tudi po njuni smrti obdržali v
svojih rokah velik del posesti in tudi funkcijo savinjskega mejnega grofa.
Šele po razpletu boja za investituro, v katerem je v vzhodnih Alpah zma-
gala papeška stranka (njen najvidnejši predstavnik v vzhodnih Alpah je bil
salzburški nadškof), na strani katere so se povzpeli tudi grofje Spanhem-
ski, je mogoče domnevati, da je večina nekdanje krajišniške posesti prešla
v druge roke, v rokah Heminih dedičev pa je ostala le manjša posest oko-
li Celja (grofje Vovbrški) in v Spodnji Savinjski dolini (svobodni plemi-
či Žovneški?). V to obdobje je mogoče datirati tudi spanheimsko pridobi-
tev posesti v okolici Vranskega. Glede na to, da so bili bavarski mejni grofje
Cham-Vohburgi v investiturnem boju zvesti pristaši cesarja, je verjetno, da
je družina Kagerjev pridobila svojo zgornjesavinjsko posest nekoliko prej,
kot so to uspeli Spanheimi – torej še v času večjih uspehov cesarske strani
med letoma 1077 (»romanje v Canosso«) in 1084 (cesarska vojska vdre v
Rim, odstavi papeža Gregorja VII. (1073–1085)). Prav tako ni mogoče nič
zapisati o tem, kdaj so pridobili v svoje roke posest okoli Dobrne grofje iz
Bogna. Za njihovo kranjsko posest vemo, da so v 12. stoletju po poroki Ber-
tolda I. z Liutkardo, hčerjo istrskega in kranjskega mejnega grofa Popona
II. iz družine Weimar-Orlamünde, podedovali del posesti nekdanje mej-
nogrofovske družine na Kranjskem (gospoščino Krško med rekama Mir-
no in Krko). Ni pa mogoče kar brez zadržkov domnevati, da so hkrati pri-
dobili tudi Dobrno. Verjetno je celo, da je bila Dobrna že pred poroko Ber-
tolda z Liutkardo v rokah družine.
Še mnogo bolj kot na področju Savinjske doline je nejasna slika v Šaleški
dolini. Za čas pred sredo 12. stoletja nimamo na voljo nobenih podatkov,
ki bi kakor koli pomagali odgrniti tančico nad dogajanjem. Šele od leta
1154 dalje lahko sledimo prve omembe vitezov, za katere domnevamo, da
so tod posedovali svojo posest. Prvi se pojavijo pripadniki rodbine svobo-
dnih Šaleških (»de Scalach«, »de Shalach« ipd.), šele konec stoletja (pr-
