Page 472 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 472
V primežu medplemiških prerivanj
goče graditi dalje), temveč je potrebno vključiti še etnološke, umetnostno-
zgodovinske in arheološke raziskave (kolikor so te sploh opravljene), preu-
čiti geografijo prostora, krajevna, vodna in druga imena, ki se pojavljajo, ter
poskusiti tudi iz tega potegniti čim več drobnih, a za celotno sliko še kako
pomembnih podatkov. Takšen pristop zahteva seveda dolgotrajno preuče-
vanje terena, njegovo natančno poznavanje, obvladovanje vseh razprav, ki
se dotikajo zastavljenega cilja, naj bodo še tako minuciozne ali pa (po dru-
gi strani) presplošne in morda celo preveč poljudne. Z določenega vidika
je takšen pristop celo zahtevnejši od širšega, bolj analitičnega pogleda na
neko obdobje, pri katerem je pri generaliziranju slike nekega področja ven-
darle možno določeno odstopanje. Kljub morda marginalnim rezultatom,
ki jih lahko ponudi takšna mikrozgodovinska slika, pa si ne moremo pred-
stavljati, da bi bilo mogoče zgodovino srednjega veka na področju današnje
Slovenije relevantno spisati brez takšnih opravljenih raziskav.
Poudarili smo, da je obravnavano področje v veliki meri enotna in za-
ključena celota. To se je pokazalo tudi v drugi polovici 10. stoletja, ko se je
to območje tudi formalno politično povezalo v Savinjsko marko. Ta je bila
prvotno še neposredno pod oblastjo koroškega vojvode, nato pa se je oko-
li leta 1002 osamosvojila. Obsegala je porečje Savinje in Pake ter na jugu
prečkala reko Savo in segala vse do reke Krke.
Časovno je naloga omejena z dvema mejnikoma. Prvi je prva polovica
11. stoletja, to je čas izumrtja mogočnega krajišniškega rodu, ki ga v slo-
venskem zgodovinopisju najbolj poznamo pod imenom Hemin rod, ko se
tudi na obravnavanem območju na novo strukturirajo odnosi med posa-
meznimi fevdalnimi rodbinami. Od 11. stoletja dalje pa se začne kristali-
zirati tudi zgodovinopisna slika, saj je to čas, ko se začnejo v večji meri po-
javljati pisni viri (najprej predvsem listine, nato pa tudi urbarji in drugi pi-
sni viri – kronike ipd.), prav tako pa v ta čas datiramo tudi najstarejše ohra-
njene stavbe (gradove in cerkve), katerih stavbnozgodovinske analize da-
jejo pomembne in koristne podatke. Raziskavo končujemo s sredino 14.
stoletja, ko se zgodita dva med seboj tesno povezana dogodka. Prvi je pov-
zdignjenje gospodov Žovneških v stan grofov Celjskih, s čimer dokončno
in odločno vstopi na zgodovinsko prizorišče družina, ki nadaljnjih sto let
povsem obvladuje dogajanje na obravnavanem območju. S tem pa je pove-
zano tudi intenzivno prizadevanje Žovneških oz. po letu 1341 grofov Celj-
skih po zedinjenju celotnega območja Savinjske in Šaleške doline, kjer sta
v njihovih rokah ležala tudi oba matična centra posesti – gradova Žovnek
in Celje. Z zaključkom tega procesa (v drugi polovici 14. stoletja) tudi kon-
goče graditi dalje), temveč je potrebno vključiti še etnološke, umetnostno-
zgodovinske in arheološke raziskave (kolikor so te sploh opravljene), preu-
čiti geografijo prostora, krajevna, vodna in druga imena, ki se pojavljajo, ter
poskusiti tudi iz tega potegniti čim več drobnih, a za celotno sliko še kako
pomembnih podatkov. Takšen pristop zahteva seveda dolgotrajno preuče-
vanje terena, njegovo natančno poznavanje, obvladovanje vseh razprav, ki
se dotikajo zastavljenega cilja, naj bodo še tako minuciozne ali pa (po dru-
gi strani) presplošne in morda celo preveč poljudne. Z določenega vidika
je takšen pristop celo zahtevnejši od širšega, bolj analitičnega pogleda na
neko obdobje, pri katerem je pri generaliziranju slike nekega področja ven-
darle možno določeno odstopanje. Kljub morda marginalnim rezultatom,
ki jih lahko ponudi takšna mikrozgodovinska slika, pa si ne moremo pred-
stavljati, da bi bilo mogoče zgodovino srednjega veka na področju današnje
Slovenije relevantno spisati brez takšnih opravljenih raziskav.
Poudarili smo, da je obravnavano področje v veliki meri enotna in za-
ključena celota. To se je pokazalo tudi v drugi polovici 10. stoletja, ko se je
to območje tudi formalno politično povezalo v Savinjsko marko. Ta je bila
prvotno še neposredno pod oblastjo koroškega vojvode, nato pa se je oko-
li leta 1002 osamosvojila. Obsegala je porečje Savinje in Pake ter na jugu
prečkala reko Savo in segala vse do reke Krke.
Časovno je naloga omejena z dvema mejnikoma. Prvi je prva polovica
11. stoletja, to je čas izumrtja mogočnega krajišniškega rodu, ki ga v slo-
venskem zgodovinopisju najbolj poznamo pod imenom Hemin rod, ko se
tudi na obravnavanem območju na novo strukturirajo odnosi med posa-
meznimi fevdalnimi rodbinami. Od 11. stoletja dalje pa se začne kristali-
zirati tudi zgodovinopisna slika, saj je to čas, ko se začnejo v večji meri po-
javljati pisni viri (najprej predvsem listine, nato pa tudi urbarji in drugi pi-
sni viri – kronike ipd.), prav tako pa v ta čas datiramo tudi najstarejše ohra-
njene stavbe (gradove in cerkve), katerih stavbnozgodovinske analize da-
jejo pomembne in koristne podatke. Raziskavo končujemo s sredino 14.
stoletja, ko se zgodita dva med seboj tesno povezana dogodka. Prvi je pov-
zdignjenje gospodov Žovneških v stan grofov Celjskih, s čimer dokončno
in odločno vstopi na zgodovinsko prizorišče družina, ki nadaljnjih sto let
povsem obvladuje dogajanje na obravnavanem območju. S tem pa je pove-
zano tudi intenzivno prizadevanje Žovneških oz. po letu 1341 grofov Celj-
skih po zedinjenju celotnega območja Savinjske in Šaleške doline, kjer sta
v njihovih rokah ležala tudi oba matična centra posesti – gradova Žovnek
in Celje. Z zaključkom tega procesa (v drugi polovici 14. stoletja) tudi kon-
