Page 473 - Tone Ravnikar, V primežu medplemiških prerivanj, Digitalna knjižnica, Dissertationes 13
P. 473
Povzetek
čujemo razpravo, saj »čas Celjskih grofov« zahteva drugačen – širši »sre-
dnjeevropski« pristop.
Osamosvojitev Savinjske krajine je bila torej rezultat prizadevanj rodu,
katerega najvidnejši predstavnik na savinjskih tleh je bil Viljem II., savinj-
ski krajišnik, ki ga je leta 1036 umoril njegov koroški nasprotnik grof Adal-
bero Epenštajnski. Ker so bile cesarske darovnice, s katerimi je rodbina Vi-
ljema in njegove žene Heme pridobila izjemno moč, naslovljene neposre-
dno na Viljema in njegovo družino in ne na funkcijo, ki jo je opravljal, je
po njegovi smrti vsa velika krajišniška posest prešla v roke Viljemove vdo-
ve in ni mogla biti uporabljena za podelitev novemu potencialnemu mej-
nemu grofu. S tem je praktično prenehala obstajati funkcija mejnega gro-
fa Savinjske marke, ogromno posest pa je vdova Hema razdelila in upora-
bila za ustanovitev samostanov v Krki (iz katerega je nastala leta 1072 prva
koroška škofija) in Admontu. Ni znano, koliko velik, vendar nedvomno
še vedno zelo velik del posesti pa je bil razdeljen med sorodnike. Kot ta-
kšni so na ozemlje ob Paki in Savinji prišli grofje Vovbrški, med sorodni-
ke Vilhelmincev oz. med pripadnike t. i. Heminega rodu pa smemo verje-
tno šteti tudi svobodne plemiče Žovneške. Po razpadu velike enotne kra-
jišniške posesti so v relativno kratkem času na obravnavano ozemlje pri-
šle mnoge nove družine, med katerimi so gotovo najpomembnejši koroški
vojvode Spanheimi, stranska veja bavarskih mejnih grofov Cham-Vohbur-
gov, bavarski grofje Bogni, poleg že omenjenih grofov Vovbrških in svobo-
dnih plemičev Žovneških pa tudi iz bavarske izvirajoči Dravsko/Šoštanj-
ski in stranska veja gospodov iz Orta, mogočne gornjeavstrijske rodbine
Traisen-Valdeških.
Takšno večinoma še prazno in neposeljeno področje, kot je to postalo
področje Savinjske marke, je bilo zanimivo in privlačno predvsem za mlaj-
še plemiške sinove, ki si na matičnih družinskih posestvih niso imeli mo-
žnosti ustvariti svoje družine. Za te sinove sta bili na voljo le dve poti: ali
kleriška kariera ali pa kariera »profesionalnega« viteza – vojaka, ki se je bil
pripravljen udinjati pri vsakem seniorju, ki je potreboval tovrstne usluge in
iz katerih se je npr. nanovačilo tudi največje število križarskih vojakov. Pri-
ložnost, ki se je ponudila na jugu nemške države, konkretneje na podro-
čju Savinjske krajine, in ki je tudi tem mlajšim sinovom ponudila možnost
ustvariti si svojo družino, je bila tako redka, da so jo seveda vsi, ki so to mo-
žnost dobili, zgrabili z obema rokama. Normalno je torej dejstvo, da naj-
demo kot posestnike na tleh Savinjske in Šaleške doline naštete skoraj iz-
ključno predstavnike stranskih družinskih vej: Ceizolf Spanheimski, ki je
imel v lasti posesti v okolici Vranskega, Dipold Kager, predstavnik družine
čujemo razpravo, saj »čas Celjskih grofov« zahteva drugačen – širši »sre-
dnjeevropski« pristop.
Osamosvojitev Savinjske krajine je bila torej rezultat prizadevanj rodu,
katerega najvidnejši predstavnik na savinjskih tleh je bil Viljem II., savinj-
ski krajišnik, ki ga je leta 1036 umoril njegov koroški nasprotnik grof Adal-
bero Epenštajnski. Ker so bile cesarske darovnice, s katerimi je rodbina Vi-
ljema in njegove žene Heme pridobila izjemno moč, naslovljene neposre-
dno na Viljema in njegovo družino in ne na funkcijo, ki jo je opravljal, je
po njegovi smrti vsa velika krajišniška posest prešla v roke Viljemove vdo-
ve in ni mogla biti uporabljena za podelitev novemu potencialnemu mej-
nemu grofu. S tem je praktično prenehala obstajati funkcija mejnega gro-
fa Savinjske marke, ogromno posest pa je vdova Hema razdelila in upora-
bila za ustanovitev samostanov v Krki (iz katerega je nastala leta 1072 prva
koroška škofija) in Admontu. Ni znano, koliko velik, vendar nedvomno
še vedno zelo velik del posesti pa je bil razdeljen med sorodnike. Kot ta-
kšni so na ozemlje ob Paki in Savinji prišli grofje Vovbrški, med sorodni-
ke Vilhelmincev oz. med pripadnike t. i. Heminega rodu pa smemo verje-
tno šteti tudi svobodne plemiče Žovneške. Po razpadu velike enotne kra-
jišniške posesti so v relativno kratkem času na obravnavano ozemlje pri-
šle mnoge nove družine, med katerimi so gotovo najpomembnejši koroški
vojvode Spanheimi, stranska veja bavarskih mejnih grofov Cham-Vohbur-
gov, bavarski grofje Bogni, poleg že omenjenih grofov Vovbrških in svobo-
dnih plemičev Žovneških pa tudi iz bavarske izvirajoči Dravsko/Šoštanj-
ski in stranska veja gospodov iz Orta, mogočne gornjeavstrijske rodbine
Traisen-Valdeških.
Takšno večinoma še prazno in neposeljeno področje, kot je to postalo
področje Savinjske marke, je bilo zanimivo in privlačno predvsem za mlaj-
še plemiške sinove, ki si na matičnih družinskih posestvih niso imeli mo-
žnosti ustvariti svoje družine. Za te sinove sta bili na voljo le dve poti: ali
kleriška kariera ali pa kariera »profesionalnega« viteza – vojaka, ki se je bil
pripravljen udinjati pri vsakem seniorju, ki je potreboval tovrstne usluge in
iz katerih se je npr. nanovačilo tudi največje število križarskih vojakov. Pri-
ložnost, ki se je ponudila na jugu nemške države, konkretneje na podro-
čju Savinjske krajine, in ki je tudi tem mlajšim sinovom ponudila možnost
ustvariti si svojo družino, je bila tako redka, da so jo seveda vsi, ki so to mo-
žnost dobili, zgrabili z obema rokama. Normalno je torej dejstvo, da naj-
demo kot posestnike na tleh Savinjske in Šaleške doline naštete skoraj iz-
ključno predstavnike stranskih družinskih vej: Ceizolf Spanheimski, ki je
imel v lasti posesti v okolici Vranskega, Dipold Kager, predstavnik družine
