Page 12 - Igor Ž. Žagar / Mojca Schlamberger Brezar, Argumentacija v jeziku, Digitalna knjižnica, Dissertationes 4
P. 12
Od performativa do govornih dejanj
Prav zato sva se odločila, da svoje študije objaviva v isti knjigi. Kot pos-
kus in izziv.
Igor Ž. Žagar
Dela J. C. Anscombra in O. Ducrota so močno zaznamovala moje
razmišljanje o jeziku, argumentaciji in postopkih argumentiran-
ja z rabo slovničnih sredstev, ki izvirajo zgolj iz jezika samega. Za vodilo
pri raziskovalnem delu so mi služila tako pri magistrski nalogi1 kot dok-
torski disertaciji2 – v prvi kot izhodišče za analizo argumentov v pogajal-
skem sporazumevanju, v drugi kot podlaga za analizo povezovalcev v fran-
coskih govorjenih besedilih – televizijskih debatah. Kasneje sem se nanju
sklicevala še v številnih člankih, hkrati pa sem upoštevala tudi dela franco-
skih ter slovenskih raziskovalcev govorjenega diskurza (Roulet, Moeschler
in sodelavci, ki izhajajo iz t. i. Ženevske šole, ki se je močno zgledovala po
Ducrotovih idejah) in argumentacije (C. Plantin, I. Ž. Žagar).
Pogled na francoske povezovalce iz doktorske disertacije (Schlamber-
ger Brezar 2000) sem v tem delu razširila na slovenske povezovalce v luči
argumentacije v jeziku. Vprašanje, katere so tiste male besedice, ki vzposta-
vljajo razmerja do povedanega (in ki včasih povedo še več o govorcu kot o
tem, kar je hotel povedati) oziroma razkrijejo to, česar sploh ni hotel pove-
dati, se je oblikovalo okrog naslednjih razprav:
– kako delujejo členki, ki so ali niso besedna vrsta, kar pa ne vpliva na
njihovo vlogo v argumentaciji v jeziku, kjer se pojavljajo kot operatorji ali
povezovalci;
– kaj vse zaznamuje veznik, ki v določenih kontekstih deluje tudi kot
konektor in s tem pridobiva argumentacijsko vlogo;
– kaj Ducrotova in Anscombrova teorija o toposih lahko prispeva k
pregledu slovenskih vzročnih, posledičnih in dopustnih/protivnih pove-
zovalcev oziroma načinov, kako se združujejo v argumentacijska gibanja.
Ducrot in Anscombre skozi celoten opus delata z izmišljenimi primeri.
Tako dokazovanje je značilno za razprave o jeziku, ki so se v Franciji pojavlja-
le od 80. let prejšnjega stoletja dalje in v skladu s teorijo generativne-trans-
formativne slovnice N. Chomskega predpostavljajo, da ni potrebe po izde-
lavi korpusov, saj naravni govorci sami prepoznajo vse ustrezne rabe v jeziku.
1 M. Schlamberger Brezar, Zgradba pogajalske komunikacije, magistrska naloga, Ljubljana 1996.
2 M. Schlamberger Brezar, Skladenjski in pragmatični vidiki povezovalcev v francoskih utemelje-
valnih besedilih, doktorska disertacija, Ljubljana 2000.
Prav zato sva se odločila, da svoje študije objaviva v isti knjigi. Kot pos-
kus in izziv.
Igor Ž. Žagar
Dela J. C. Anscombra in O. Ducrota so močno zaznamovala moje
razmišljanje o jeziku, argumentaciji in postopkih argumentiran-
ja z rabo slovničnih sredstev, ki izvirajo zgolj iz jezika samega. Za vodilo
pri raziskovalnem delu so mi služila tako pri magistrski nalogi1 kot dok-
torski disertaciji2 – v prvi kot izhodišče za analizo argumentov v pogajal-
skem sporazumevanju, v drugi kot podlaga za analizo povezovalcev v fran-
coskih govorjenih besedilih – televizijskih debatah. Kasneje sem se nanju
sklicevala še v številnih člankih, hkrati pa sem upoštevala tudi dela franco-
skih ter slovenskih raziskovalcev govorjenega diskurza (Roulet, Moeschler
in sodelavci, ki izhajajo iz t. i. Ženevske šole, ki se je močno zgledovala po
Ducrotovih idejah) in argumentacije (C. Plantin, I. Ž. Žagar).
Pogled na francoske povezovalce iz doktorske disertacije (Schlamber-
ger Brezar 2000) sem v tem delu razširila na slovenske povezovalce v luči
argumentacije v jeziku. Vprašanje, katere so tiste male besedice, ki vzposta-
vljajo razmerja do povedanega (in ki včasih povedo še več o govorcu kot o
tem, kar je hotel povedati) oziroma razkrijejo to, česar sploh ni hotel pove-
dati, se je oblikovalo okrog naslednjih razprav:
– kako delujejo členki, ki so ali niso besedna vrsta, kar pa ne vpliva na
njihovo vlogo v argumentaciji v jeziku, kjer se pojavljajo kot operatorji ali
povezovalci;
– kaj vse zaznamuje veznik, ki v določenih kontekstih deluje tudi kot
konektor in s tem pridobiva argumentacijsko vlogo;
– kaj Ducrotova in Anscombrova teorija o toposih lahko prispeva k
pregledu slovenskih vzročnih, posledičnih in dopustnih/protivnih pove-
zovalcev oziroma načinov, kako se združujejo v argumentacijska gibanja.
Ducrot in Anscombre skozi celoten opus delata z izmišljenimi primeri.
Tako dokazovanje je značilno za razprave o jeziku, ki so se v Franciji pojavlja-
le od 80. let prejšnjega stoletja dalje in v skladu s teorijo generativne-trans-
formativne slovnice N. Chomskega predpostavljajo, da ni potrebe po izde-
lavi korpusov, saj naravni govorci sami prepoznajo vse ustrezne rabe v jeziku.
1 M. Schlamberger Brezar, Zgradba pogajalske komunikacije, magistrska naloga, Ljubljana 1996.
2 M. Schlamberger Brezar, Skladenjski in pragmatični vidiki povezovalcev v francoskih utemelje-
valnih besedilih, doktorska disertacija, Ljubljana 2000.
