Page 668 - Edvard Vrečko (ur.), Primož Trubar: Nemški spisi 1550-1581, Zbrana dela Primoža Trubarja 11
P. 668
T. Svetopisemska mesta, ki so v izvirni obliki zapisana na robu ali med tekstom,
so v transkripciji napisana tako, kot jih je zapisal Trubar, razrešana pa so v prevodu,
in to po Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma. V prepisu in prevodu sta
uporabljeni dve obliki oklepajev, okrogli ( ) za dele teksta, ki jih je v oklepaj postavil
Trubar, in oglati [], ki so vstavljeni zaradi zahtev diplomatičnega prepisa ali prevoda.
Trubarjevi vstavki latinskega besedila v prevodu niso prevedeni v slovenski jezik, saj
jih tudi Trubar v svojih predgovorih ni posebej prevajal v nemški ali slovenski jezik,
temveč kar s svojimi besedami zapisal v samem tekstu. Tako tudi urednik te izdaje ni
videl potrebe, da se ti latinski vložki posebej prevajajo. Pojavilo se je tudi vprašanje,
kako predstaviti prevedene tekste, ali stran za stranjo primerjati z nemškim tekstom
ali celoten prevedeni tekst tekoče posebej. Zaradi neenakih dolžin predgovorov iz
različnih izdaj in posebnosti stavčne strukture v obeh jezikih je prevladala misel, da
so prevodi zapisani tekoče kronološko, ne glede na strani v izvirniku, tako kot je to v
Pismih Primoža Trubarja in Pismih slovenskih protestantov Jožeta Rajhmana.
Samo prevajanje nemških besedil je predstavljalo določene težave zaradi arhaične
nemščine, ki jo je govoril in pisal Primož Trubar, saj je sam zapisal, da nemščine ne
obvlada povsem dobro, kar pa popolnoma ne drži, saj v primerjavi s pisanjem nemško
govorečih piscev 16. stoletja, na primer s pismom Ivana Ungnada nemškim knezom
in mestom 14. septembra 1561 ni posebnih razlik. Težavo pri prevajanju predstavlja,
na primer, izredna dolžina stavkov brez ločil, uporaba oziroma neuporaba ločil po
današnjih pravilih, posebnost nekaterih besed, ki v sodobnem nemškem jeziku niso
več v uporabi ali se izgovarjajo drugače itd.
Urednik sem se v soglasju z glavnim urednikom zbirke odločil, da del znanstvenega
aparata XI. knjige „bibliografski opis“ v tej knjigi ni potreben, saj je v posameznih
knjigah ZDPT natančen bibliografski opis posameznih izvirnikov Trubarjevih del, ki
obsega tudi nemški predgovor.
Na koncu gre zahvala vsem, ki so mi pri tem delu kakorkoli pomagali, predvsem
glavnemu uredniku, gospodu dr. Jonatanu Vinklerju za izreden trud, da je knjiga
sploh izšla, moji soprogi dr. Faniki Krajnc-Vrečko, ki je poskrbela za večino predlog
in lektoriranje, vodji Rokopisnega oddelka NUK gospodu mag. Marjanu Rupertu,
ki je omogočil vpogled v izvirnike, ter vsem ostalim, ki so kakor koli sodelovali pri
dokončanju te knjige.
Urednik
668
so v transkripciji napisana tako, kot jih je zapisal Trubar, razrešana pa so v prevodu,
in to po Slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma. V prepisu in prevodu sta
uporabljeni dve obliki oklepajev, okrogli ( ) za dele teksta, ki jih je v oklepaj postavil
Trubar, in oglati [], ki so vstavljeni zaradi zahtev diplomatičnega prepisa ali prevoda.
Trubarjevi vstavki latinskega besedila v prevodu niso prevedeni v slovenski jezik, saj
jih tudi Trubar v svojih predgovorih ni posebej prevajal v nemški ali slovenski jezik,
temveč kar s svojimi besedami zapisal v samem tekstu. Tako tudi urednik te izdaje ni
videl potrebe, da se ti latinski vložki posebej prevajajo. Pojavilo se je tudi vprašanje,
kako predstaviti prevedene tekste, ali stran za stranjo primerjati z nemškim tekstom
ali celoten prevedeni tekst tekoče posebej. Zaradi neenakih dolžin predgovorov iz
različnih izdaj in posebnosti stavčne strukture v obeh jezikih je prevladala misel, da
so prevodi zapisani tekoče kronološko, ne glede na strani v izvirniku, tako kot je to v
Pismih Primoža Trubarja in Pismih slovenskih protestantov Jožeta Rajhmana.
Samo prevajanje nemških besedil je predstavljalo določene težave zaradi arhaične
nemščine, ki jo je govoril in pisal Primož Trubar, saj je sam zapisal, da nemščine ne
obvlada povsem dobro, kar pa popolnoma ne drži, saj v primerjavi s pisanjem nemško
govorečih piscev 16. stoletja, na primer s pismom Ivana Ungnada nemškim knezom
in mestom 14. septembra 1561 ni posebnih razlik. Težavo pri prevajanju predstavlja,
na primer, izredna dolžina stavkov brez ločil, uporaba oziroma neuporaba ločil po
današnjih pravilih, posebnost nekaterih besed, ki v sodobnem nemškem jeziku niso
več v uporabi ali se izgovarjajo drugače itd.
Urednik sem se v soglasju z glavnim urednikom zbirke odločil, da del znanstvenega
aparata XI. knjige „bibliografski opis“ v tej knjigi ni potreben, saj je v posameznih
knjigah ZDPT natančen bibliografski opis posameznih izvirnikov Trubarjevih del, ki
obsega tudi nemški predgovor.
Na koncu gre zahvala vsem, ki so mi pri tem delu kakorkoli pomagali, predvsem
glavnemu uredniku, gospodu dr. Jonatanu Vinklerju za izreden trud, da je knjiga
sploh izšla, moji soprogi dr. Faniki Krajnc-Vrečko, ki je poskrbela za večino predlog
in lektoriranje, vodji Rokopisnega oddelka NUK gospodu mag. Marjanu Rupertu,
ki je omogočil vpogled v izvirnike, ter vsem ostalim, ki so kakor koli sodelovali pri
dokončanju te knjige.
Urednik
668
