Page 11 - Fanika Krajnc-Vrečko in Jonatan Vinkler (ur.). 2010. Primož Trubar: Ta celi novi testament 1582, Zbrana dela Primoža Trubarja 6. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 11
ana dela Primoža Trubarja
v digitalni dobi
Najbrž ni mogoče tehtno ugovarjati misli, da je književni opus protestantskega
reformatorja in teologa, duhovnika Primoža Trubarja v slovenski kulturi
nekaj edinstvenega. Je prva tovrstna duhovna stvaritev jezikovno in identifikacijsko
(slednje kajpak še zdaleč ni imelo enakega pomena in obsega, kot ga dobi
identifikacija za moderne narode v »stoletju revolucij«) slovenske kulture. In ne le,
da predstavlja vogelnik stavbe slovenske književnosti. Pomeni tudi prvo večjo in
razvidnejšo uglasitev ustvarjalskega hotenja v vernakularnem idiomu prebivalcev
med Alpami in Adriatikom s stremljenji, ki so bila tedaj najbolj sveža v evropski
učeni kulturi, vsaj v tistem njenem delu, ki je bil zaznamovan z protestantskim
duhovnim, etičnim in intelektualnim referenčnim okvirom.
Trubar je tako po epohalnem dejanju – prelomnosti le-tega se je popolnoma zavedal
–, ko je s prvo slovensko knjigo 1550. slovensko slovstvo usmeril na neko drugo
pot kot dotlej: na pot kontinuiranega pisanja v slovenščini in ne zgolj sporadičnega
zapisovanja, uspel z lastnim prevajalsko-prirejevalsko-avtorskim trudom in pa z
usmerjanjem razvoja »cerkve slovenskega jezika« doseči, da je ob izteku protestantske
reformacijske dobe v Notranji Avstriji knjižni repertorij v slovenskem jeziku obsegal
vse ključne slovstvene žanre, kot so bili tedaj uveljavljeni v humanistični književnosti
protestantskega tipa na prostoru zahodno od Vzhoda in vzhodno od Zahoda, na
Nemškem.
V slovenskem slovstvu 16. stoletja so se tako bogato razvili biblični prevod, pridiga,
duhovna pesem, predgovor (tako v svoji humanistični kot tudi posebni, slovenski
izpeljavi, kajti sam oče slovenske knjige je predgovor vede in namenoma »obremenil«
z dodatnimi funkcijami, ki jih humanistični predgovor sicer ni udejanjal, in tako
dobil posebno obliko traktata, npr. v Eni dolgi predguvori, 1557), razlaga in simbolična
11
v digitalni dobi
Najbrž ni mogoče tehtno ugovarjati misli, da je književni opus protestantskega
reformatorja in teologa, duhovnika Primoža Trubarja v slovenski kulturi
nekaj edinstvenega. Je prva tovrstna duhovna stvaritev jezikovno in identifikacijsko
(slednje kajpak še zdaleč ni imelo enakega pomena in obsega, kot ga dobi
identifikacija za moderne narode v »stoletju revolucij«) slovenske kulture. In ne le,
da predstavlja vogelnik stavbe slovenske književnosti. Pomeni tudi prvo večjo in
razvidnejšo uglasitev ustvarjalskega hotenja v vernakularnem idiomu prebivalcev
med Alpami in Adriatikom s stremljenji, ki so bila tedaj najbolj sveža v evropski
učeni kulturi, vsaj v tistem njenem delu, ki je bil zaznamovan z protestantskim
duhovnim, etičnim in intelektualnim referenčnim okvirom.
Trubar je tako po epohalnem dejanju – prelomnosti le-tega se je popolnoma zavedal
–, ko je s prvo slovensko knjigo 1550. slovensko slovstvo usmeril na neko drugo
pot kot dotlej: na pot kontinuiranega pisanja v slovenščini in ne zgolj sporadičnega
zapisovanja, uspel z lastnim prevajalsko-prirejevalsko-avtorskim trudom in pa z
usmerjanjem razvoja »cerkve slovenskega jezika« doseči, da je ob izteku protestantske
reformacijske dobe v Notranji Avstriji knjižni repertorij v slovenskem jeziku obsegal
vse ključne slovstvene žanre, kot so bili tedaj uveljavljeni v humanistični književnosti
protestantskega tipa na prostoru zahodno od Vzhoda in vzhodno od Zahoda, na
Nemškem.
V slovenskem slovstvu 16. stoletja so se tako bogato razvili biblični prevod, pridiga,
duhovna pesem, predgovor (tako v svoji humanistični kot tudi posebni, slovenski
izpeljavi, kajti sam oče slovenske knjige je predgovor vede in namenoma »obremenil«
z dodatnimi funkcijami, ki jih humanistični predgovor sicer ni udejanjal, in tako
dobil posebno obliko traktata, npr. v Eni dolgi predguvori, 1557), razlaga in simbolična
11
