Page 11 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 11
retorika pred retoriko 11
mi. To pomeni, da kot take sicer nujno zahtevajo premislek tudi na rav-
ni jezikovnih oziroma slogovnih izbir, a predvsem pomenijo podreditev
strukturi, ali še bolje taktiki strukture (če ohranimo aluzijo na starogr-
ško besedo za retorično strukturo, ki je táxis). Ko namreč enkrat že (pri-
bližno) vemo, kaj želimo o nečem povedati, je za želen učinek zlasti po-
membno znati določiti, v kakšnem vrstnem redu in kako bomo to pred-
stavili. Struktura in ubesedenje sta namreč tisto zunanje ogrodje misli,
v katero je vedno ujeta naša preliminarna ocena, komu bomo govorili
in v kakšnih okoliščinah. Če ta proces znamo ozavestiti v smislu disci-
plinirane razčlenitve in selektivnih jezikovnih izbir znotraj teme govora
(ali že oblikovanega besedila), potem obstaja večja verjetnost, da bomo
uspešnejši pri nagovoru svojih poslušalcev ali bralcev.
Priročnik je zasnovan tako, da v osrednjem delu v dvanajstih krat-
kih poglavjih obravnava posamezne antične govorniške predvaje ali
progymnásmata.3 Praktične naloge, ki so sestavni del omenjenih pogla-
vij, v svoji strukturi, funkciji in rabi jezikovnih strategij v glavnem ohra-
njajo antično podobo, torej tudi starogrške in latinske strokovne izra-
ze, ki so transliterirani in opremljeni z naglasi.4 V luči aktualizacije smo
vaje priredili le na ravni vsebine, to je na ravni izbora tem, ki jih predla-
gamo pri reševanju posameznih nalog. Pri tem moramo poudariti, da
to, kar je danes ohranjeno od antičnih govorniških predvaj, niso priroč-
niki z vajami za učence, temveč priročniki z navodili za učitelje govor-
ništva. Zato so tovrstna besedila drugačna od tega, kar predstavljamo
v našem prikazu. Predvsem gre za bolj ali manj strnjena besedila, ki te-
matko obravnavajo sicer v zelo jasni strukturi, a niso zasnovana kot ne-
posredna navodila za pisanje, temveč kot nasveti za poučevanje. Priču-
joči priročnik je zasnovan nekoliko drugače, saj neposredno nagovarja
»učenko« ali »učenca« oziroma posameznico ali posameznika, ki bi
se želela izuriti v tovrstni veščini.
Vsako vajo zato najprej na kratko predstavimo in pojasnimo njene
operativne cilje, torej tiste veščine, ki jih bosta uporabnica in uporabnik
lahko neposredno usvojila po opravljeni nalogi. Nato v obliki jasnih na-
3 Pri izboru in strukturi v obliki navodil smo deloma izhajali iz Aftonijevega in Psevdo-Hermoge-
novega priročnika, deloma pa smo zgledovali po Burtonovi posodobljeni razporeditvi, ki vključuje
vse relevantne antične vire (tako izvirne progimnazme kot tudi Kvintilijanove in Senekove oprede-
litve predvaj). Prim. »Silva Rhetoricae«. www.rhetoric.byu.edu. (17. 4 2013).
4 V poglavjih, kjer obravnavamo posamezne predvaje, se pogosto pojavljajo besede, ki zaznamujejo
ustaljene kategorije, pojme in koncepte zlasti v okviru jezikoslovja in literarne teorije (npr. zgodba,
anekdota, pripoved, topos itn). Kadar so takšne besede rabljene v pomenu konkretnih retoričnih
vaj ali retorične veščine v najširšem smislu, so v besedilu vedno označene z ležečo pisavo.
mi. To pomeni, da kot take sicer nujno zahtevajo premislek tudi na rav-
ni jezikovnih oziroma slogovnih izbir, a predvsem pomenijo podreditev
strukturi, ali še bolje taktiki strukture (če ohranimo aluzijo na starogr-
ško besedo za retorično strukturo, ki je táxis). Ko namreč enkrat že (pri-
bližno) vemo, kaj želimo o nečem povedati, je za želen učinek zlasti po-
membno znati določiti, v kakšnem vrstnem redu in kako bomo to pred-
stavili. Struktura in ubesedenje sta namreč tisto zunanje ogrodje misli,
v katero je vedno ujeta naša preliminarna ocena, komu bomo govorili
in v kakšnih okoliščinah. Če ta proces znamo ozavestiti v smislu disci-
plinirane razčlenitve in selektivnih jezikovnih izbir znotraj teme govora
(ali že oblikovanega besedila), potem obstaja večja verjetnost, da bomo
uspešnejši pri nagovoru svojih poslušalcev ali bralcev.
Priročnik je zasnovan tako, da v osrednjem delu v dvanajstih krat-
kih poglavjih obravnava posamezne antične govorniške predvaje ali
progymnásmata.3 Praktične naloge, ki so sestavni del omenjenih pogla-
vij, v svoji strukturi, funkciji in rabi jezikovnih strategij v glavnem ohra-
njajo antično podobo, torej tudi starogrške in latinske strokovne izra-
ze, ki so transliterirani in opremljeni z naglasi.4 V luči aktualizacije smo
vaje priredili le na ravni vsebine, to je na ravni izbora tem, ki jih predla-
gamo pri reševanju posameznih nalog. Pri tem moramo poudariti, da
to, kar je danes ohranjeno od antičnih govorniških predvaj, niso priroč-
niki z vajami za učence, temveč priročniki z navodili za učitelje govor-
ništva. Zato so tovrstna besedila drugačna od tega, kar predstavljamo
v našem prikazu. Predvsem gre za bolj ali manj strnjena besedila, ki te-
matko obravnavajo sicer v zelo jasni strukturi, a niso zasnovana kot ne-
posredna navodila za pisanje, temveč kot nasveti za poučevanje. Priču-
joči priročnik je zasnovan nekoliko drugače, saj neposredno nagovarja
»učenko« ali »učenca« oziroma posameznico ali posameznika, ki bi
se želela izuriti v tovrstni veščini.
Vsako vajo zato najprej na kratko predstavimo in pojasnimo njene
operativne cilje, torej tiste veščine, ki jih bosta uporabnica in uporabnik
lahko neposredno usvojila po opravljeni nalogi. Nato v obliki jasnih na-
3 Pri izboru in strukturi v obliki navodil smo deloma izhajali iz Aftonijevega in Psevdo-Hermoge-
novega priročnika, deloma pa smo zgledovali po Burtonovi posodobljeni razporeditvi, ki vključuje
vse relevantne antične vire (tako izvirne progimnazme kot tudi Kvintilijanove in Senekove oprede-
litve predvaj). Prim. »Silva Rhetoricae«. www.rhetoric.byu.edu. (17. 4 2013).
4 V poglavjih, kjer obravnavamo posamezne predvaje, se pogosto pojavljajo besede, ki zaznamujejo
ustaljene kategorije, pojme in koncepte zlasti v okviru jezikoslovja in literarne teorije (npr. zgodba,
anekdota, pripoved, topos itn). Kadar so takšne besede rabljene v pomenu konkretnih retoričnih
vaj ali retorične veščine v najširšem smislu, so v besedilu vedno označene z ležečo pisavo.
