Page 10 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 10
govorniške predvaje
njena pričujoča poglavja, čeprav je priročnik uporaben pravzaprav za
vsakogar.
Njegov namen je drzen, morda celo predrzen. S kratkimi pisnimi
vajami želi omogočiti uporabnici in uporabniku, da v praktični, nepo-
sredni obliki usvojita temeljne koncepte, principe in strategije prepriče-
vanja in utemeljevanja. Povedano z drugimi besedami, skozi opravlja-
nje štirinajst različnih pisnih nalog uporabnica in uporabnik pričujoče-
ga priročnika postopoma pridobita nekaj osnovnih retorično argumen-
tativnih veščin: od izrazito upovedovalnih, narativnih tehnik pa vse do
prepričevalnih in argumentativnih mehanizmov, ki vsebujejo tako ra-
zumevanje retorične situacije (tj. oceno govorca, občinstva in primerne-
ga jezika) kot tudi opredelitev spornega stališča in konstrukcijo argu-
mentov, ki to stališče podpirajo ali mu nasprotujejo.
Priročnik tako ponuja neke vrste bližnjico, saj jima omogoča ne-
posredno izkušnjo z retorično prakso, ne bi za to morala preštudira-
ti tudi 2500 let razvoja retorične teorije. A to nikakor ne pomeni, da
od njiju ničesar ne pričakuje in ne zahteva »v zameno«. S prepričljivo-
stjo in utemeljenostjo je pač tako, da moramo v iskanju njune uresniči-
tve v ozir vedno znova jemati marsikaj in marsikoga. Zato priročnik od
uporabnice in uporabnika pričakuje zlasti stalno pripravljenost za po-
10 globljeno raziskovanje in obravnavo najrazličnejših družbenih in kul-
turnih fenomenov, brskanje po spletu, listanje po časopisju, prebiranje
strokovne in druge literature. Na drugi strani pa brez zadržkov zahteva
disciplino misli in jezika, ki se tako ali drugače odraža v končnih pisnih
izdelkih, sestavljenih po jasnih navodilih. Prav slednja, to je disciplina
(in če mutatis mutandis izhajamo iz definicije iz SSKJ, ki pravi, da gre za
»podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse čla-
ne kake skupnosti«), je namreč lastnost, ki je temeljno skupna tako re-
toriki kot argumentaciji. Obe diskurzivni praksi v najširšem smislu do-
ločajo pravila, ki se jim mora govorka ali govorec podrediti, če želi pre-
pričati svoje poslušalce, da so stvari takšne, kot trdi, da so. In zlasti za
disciplino v smislu (samo)obvladovanja bodisi na ravni vsebine, njene
organizacije ali predstavitve se zdi, da prepogosto umanjka, kadar nas
nekdo nagovarja.
Zato končni namen te drobne knjižice niso vaje v ustvarjalnem pi-
sanju (čeprav jo je navsezadnje mogoče videti tudi v tej luči), temveč gre
bolj za usvajanje konkretnih strategij prepričevanja in utemeljevanja. V
posameznih nalogah so te strategije prepoznavne zlasti kot principi raz-
členjevanja, ki so zamejeni s specifičnimi (kontekstualnimi) okoliščina-
njena pričujoča poglavja, čeprav je priročnik uporaben pravzaprav za
vsakogar.
Njegov namen je drzen, morda celo predrzen. S kratkimi pisnimi
vajami želi omogočiti uporabnici in uporabniku, da v praktični, nepo-
sredni obliki usvojita temeljne koncepte, principe in strategije prepriče-
vanja in utemeljevanja. Povedano z drugimi besedami, skozi opravlja-
nje štirinajst različnih pisnih nalog uporabnica in uporabnik pričujoče-
ga priročnika postopoma pridobita nekaj osnovnih retorično argumen-
tativnih veščin: od izrazito upovedovalnih, narativnih tehnik pa vse do
prepričevalnih in argumentativnih mehanizmov, ki vsebujejo tako ra-
zumevanje retorične situacije (tj. oceno govorca, občinstva in primerne-
ga jezika) kot tudi opredelitev spornega stališča in konstrukcijo argu-
mentov, ki to stališče podpirajo ali mu nasprotujejo.
Priročnik tako ponuja neke vrste bližnjico, saj jima omogoča ne-
posredno izkušnjo z retorično prakso, ne bi za to morala preštudira-
ti tudi 2500 let razvoja retorične teorije. A to nikakor ne pomeni, da
od njiju ničesar ne pričakuje in ne zahteva »v zameno«. S prepričljivo-
stjo in utemeljenostjo je pač tako, da moramo v iskanju njune uresniči-
tve v ozir vedno znova jemati marsikaj in marsikoga. Zato priročnik od
uporabnice in uporabnika pričakuje zlasti stalno pripravljenost za po-
10 globljeno raziskovanje in obravnavo najrazličnejših družbenih in kul-
turnih fenomenov, brskanje po spletu, listanje po časopisju, prebiranje
strokovne in druge literature. Na drugi strani pa brez zadržkov zahteva
disciplino misli in jezika, ki se tako ali drugače odraža v končnih pisnih
izdelkih, sestavljenih po jasnih navodilih. Prav slednja, to je disciplina
(in če mutatis mutandis izhajamo iz definicije iz SSKJ, ki pravi, da gre za
»podrejanje, podreditev pravilom, predpisom, ki so obvezni za vse čla-
ne kake skupnosti«), je namreč lastnost, ki je temeljno skupna tako re-
toriki kot argumentaciji. Obe diskurzivni praksi v najširšem smislu do-
ločajo pravila, ki se jim mora govorka ali govorec podrediti, če želi pre-
pričati svoje poslušalce, da so stvari takšne, kot trdi, da so. In zlasti za
disciplino v smislu (samo)obvladovanja bodisi na ravni vsebine, njene
organizacije ali predstavitve se zdi, da prepogosto umanjka, kadar nas
nekdo nagovarja.
Zato končni namen te drobne knjižice niso vaje v ustvarjalnem pi-
sanju (čeprav jo je navsezadnje mogoče videti tudi v tej luči), temveč gre
bolj za usvajanje konkretnih strategij prepričevanja in utemeljevanja. V
posameznih nalogah so te strategije prepoznavne zlasti kot principi raz-
členjevanja, ki so zamejeni s specifičnimi (kontekstualnimi) okoliščina-
