Retorični pristop kot podlaga za oblikovanje in krepitev učiteljevega ocenjevanja in poučevanja govornega sporazumevanja

Ocenjevanje govornega nastopanja: vednost in spretnosti učiteljev – primer Norveške

V izobraževalnem kontekstu učinkovito govorno sporazumevanje pogosto razumemo kot govorno in slušno zmožnost (Wilkinson, 1965) ter govorico telesa (Kaldahl, 2022, str. 2). V svoji raziskavi si zastavljam osrednje raziskovalno vprašanje: Kako opredeliti kakovostno govorno sporazumevanje v šoli in kako ga je mogoče ocenjevati? Leta 2006 je bilo z reformo učnih načrtov na Norveškem govorno sporazumevanje uvedeno kot ena od ključnih kroskurikularnih kompetenc. Glavni namen je bil odpraviti družbene neenakosti (Berge, 2007). Vendar so zaradi pomanjkanja strokovnih smernic in na raziskavah temelječih podlag za njegovo poučevanje in ocenjevanje glavno odgovornost za spodbujanje govornih spretnosti učencev in ocenjevanje prevzeli učitelji. Zanimivo je, da norveški učitelji poučujejo in ocenjujejo govorno sporazumevanje vse od leta 1883, vse to v odsotnosti politike, ki bi temeljila na standardih (Aksnes, 2016). Posledično zato raziskujem vednost in mnenje učiteljev o govornem sporazumevanju, ki je skoraj tiho ali temelji na izkušnjah (Kaldahl, 2019, 2020a, 2020b, 2022). Zaradi pomanjkanja konsistentne stukturiranosti poučevanja in ocenjevanja govornega sporazumevanje obstaja v norveškem izobraževalnem sistemu potencialno tveganje. To tveganje vključuje ohranjanje socialnih razlik in predstavlja izziv za demokracijo. Pri ocenjevanju govornih dosežkov učencev se učitelji znajdejo v dilemi. Na eni strani se zavedajo, kako pomembno je, da z gojenjem mehkih veščin skrbijo za oblikovanje identitete učencev, kar je v skladu s konceptom «paideie». Na drugi strani pa so pod pritiskom, da dokumentiranje in ocenjevanje govornih dosežkov učencev presega zgolj izgovorjene besede, saj ne predstavljajo le razsežnosti retoričnega «logosa», temveč vključujejo tudi estetski in celostni človekov izraz. Ta kompleksnost predstavlja za učitelje izziv pri ocenjevanju, zlasti ker vključuje tudi vidike, kot so govorica telesa, razvijanje retoričnega «ethosa» in vzbujanje čustev, ki jih predstavlja razsežnost retoričnega «pathosa».

 

The Rhetorical Approach to Articulate and Strengthen Teachers’ Oracy Assessment and Teaching 

– Assessing speaking performance: knowledge and skills of teachers – a case from Norway

In educational contexts, oracy is frequently understood as speaking and listening competence (Wilkinson, 1965) and body language (Kaldahl, 2022, p. 2). In my research central research questions have been: What is considered good quality oracy in school, and how can oracy be assessed? In 2006 the curriculum reform in Norway introduced oracy as one of the key cross curricular competencies. The primary goal behind this introduction was to address social inequalities (Berge, 2007). However, due to lack of professional guidance and researched-based foundations for both teaching and assessing oracy, teachers have shouldered the primary responsibility for fostering students’ oracy skills and assessing them. Interestingly, Norwegian teachers have been involved in teaching and assessing oracy since 1883, even without standard-driven policies (Aksnes, 2016). Consequently, this researched is based upon the teachers’ doxa knowledge of oracy almost tacit or experience-based knowledge (Kaldahl, 2019, 2020a, 2020b, 2022). Nonetheless, because the investment isn’t consistently structured, there is a potential risk within the Norwegian education system. This risk includes perpetuating social disparities and posing a democratic challenge. When assessing students’ speaking performance, teachers find themselves in a dilemma. On one hand, they recognize the importance of nurturing students’ identity formation through the cultivation of soft skills, aligning the concept of “paideia.” On the other hand, there is a pressure to document and grade students’ speaking performance transcends mere spoken words, representing not only the “logos” dimension but also encompassing an aesthetic and holistic human expression. This complexity is challenging for teachers to assess, especially given that it also involves aspects like body language, the development of “ethos”, and appeals to emotions, as represented by the “pathos” dimension.